Hapalochlaena es un género de moluscos cefalópodos del orden de los octópodos conocidos comúnmente como pulpos de anillos azules. Incluye cuatro especies de pequeños pulpos que viven en las pozas de agua de mar en el océano Pacífico, desde Japón hasta Australia.[1] A pesar de su pequeño tamaño, son comúnmente reconocidos como uno de los animales más venenosos del mundo.[2] Son fácilmente reconocidos por su piel amarillenta con característicos anillos de color azul y negro.
Los pulpos de anillos azules son organismos pequeños, de entre 4 a 6 cm de largos, con brazos que alcanzan hasta los 10 cm.[3] Al igual que otros cefalópodos, los miembros del género Hapalochlaena presentan numerosos cromatóforos bajo su piel que le permiten cambiar la coloración para camuflarse con el ambiente. Además, cuando se sienten amenazados, los pulpos de anillos azules despliegan su coloración característica de anillos azules iridiscentes que advienten a sus depredadores de la presencia de toxinas, considerada, por tanto, una coloración aposemática.[3][4]
Se encuentran desde el mar de Japón hasta las aguas del sur de Australia, abarcando desde Filipinas hasta Vanuatu. Aunque muchas veces, debido a las olas o corrientes, los pulpos se pueden llegar a trasladar en otros países. [3]
Los pulpos de anillos azules son animales marinos que típicamente habitan en arrecifes coralinos. Se los encuentra a profundidades que van desde las planicies intermareales hasta los 50 m de profundidad. Tienden a esconderse en grietas o debajo de rocas durante el día y emergen por la noche.[3][4]
Normalmente su dieta consiste en cangrejos y camarones, pero si los atrapan, pueden comer hasta peces. Se abalanza sobre sus presas, y luego arranca un pedazo de su coraza (si es un crustáceo) para luego drenar la carne.
El macho deposita paquetes de esperma con el hectocótilo bajo el manto de la hembra. El apareamiento continúa hasta que la hembra decide que ha sido suficiente, más si el macho no se contenta, esta recurre a la fuerza para alejarlo.
La hembra depositará solo 50 huevos (pequeña cantidad en comparación con otras especies de pulpos) que cuidará hasta que eclosionen después de seis meses. Durante ese tiempo la hembra no ingerirá alimento alguno, para cuidar a sus huevos, y cuando eclosionan ella muere. La nueva generación de pulpos de anillos azules estará lista para procrear al año siguiente.
Los pulpos de anillos azules son conocidos por su alta toxicidad.
El veneno producido por estos pulpos contiene tetrodotoxina, 5-hidroxitriptamina, hialuronidasa, tiramina, histamina, triptamina, octopamina, taurina, acetilcolina y dopamina. La mayor neurotoxina de estos pulpos se llamó originalmente maculotoxina, pero luego se comprobó que era idéntica a la tetrodotoxina,[5] una neurotoxina que se puede encontrar tanto en otros moluscos como bivalvos y gasterópodos como así también en vertebrados como en peces y salamandras.[6] La tetrodotoxina bloquea los canales de sodio, causando una parálisis motriz. Esa toxina es creada por una bacteria en las glándulas salivales del pulpo.[7] Son estas mismas bacterias quienes le dan el color azul característico a sus anillos.
Según el canal de televisión Discovery Channel, los pulpos de anillos azules son el cuarto animal más venenoso del mundo. Otro cefalópodo, el Metasepia pfefferi produce un veneno tan poderoso como el del pulpo de anillos azules.[8] Aunque de pequeño tamaño, los pulpos de anillos azules portan el veneno suficiente para matar a 26 humanos en pocos minutos.[9]
Existen cuatro especies confirmadas de Hapalochlaena:
Un pulpo de anillos azules tiende a usar los cromatóforos de su piel para camuflarse cuando es provocado, cambiando de color rápidamente, volviéndose amarillo brillante con anillos o líneas azules intensas. Suele cazar cangrejos, cangrejo ermitaño, y camarones; si es pisado atacará rápidamente, incluso a los humanos.
Hapalochlaena: {gr, hapalos}, delicado + {gr, laina, chlaina}, vestido, túnica.
Pulpo mayor de anillos azules (Hapalochlaena lunulata)
Pulpo sureño de anillos azules (Hapalochlaena maculosa)
Pulpo de líneas azules (Hapalochlaena fasciata)
Hapalochlaena es un género de moluscos cefalópodos del orden de los octópodos conocidos comúnmente como pulpos de anillos azules. Incluye cuatro especies de pequeños pulpos que viven en las pozas de agua de mar en el océano Pacífico, desde Japón hasta Australia. A pesar de su pequeño tamaño, son comúnmente reconocidos como uno de los animales más venenosos del mundo. Son fácilmente reconocidos por su piel amarillenta con característicos anillos de color azul y negro.
glej članek
Rod modroobročkastih hobotnic (znanstveno ime Hapalochlaena) združuje vsaj tri vrste hobotnic, ki prebivajo v morskih plitvinah v Tihem in Indijskem oceanu, natančneje v območju, ki se razteza od Japonske do Avstralije.[1][2] Kljub njihovi majhnosti in relativno pokorni naravi spadajo med najbolj strupene živali na svetu, obenem pa so tudi najbolj strupene hobotnice na svetu. Sicer se prehranjujejo z manjšimi živalmi, kot so raki, vendar lahko ugriznejo tudi človeka v primeru, da se počuti ogroženo oz. izzvano ali če stopi nanjo.[3][4]
Rod je prvi opisal britanski zoolog Guy Coburn Robson leta 1929. Obstajajo tri potrjene vrste, in sicer:[3][5]
V isti rod naj bi spadala še Hapalochlaena nierstraszi, ki prebiva v zahodnem Pacifiku, blizu meje z Indijskim oceanom, prvi primerek iz Bengalskega zaliva pa je bil opisan leta 1938.[7][8][9]
Glavna značilnost hobotnic so modri obročki, ki so prisotni tako na glavi kot tudi na vseh osmih lovkah (tentaklih). V dolžino merijo do 20 cm, tehtajo do 100 g (odvisno od vrste), lovke pa so odrinjene vstran. Kot pri vseh hobotnicah se lahko močno poškodovana lovka obnovi (regenerira).[4]
Vrste se lahko med seboj loči že po barvnem vzorcu. Pomembno je omeniti, da so v stanju mirovanja hobotnice zakamulflirane v barvi okolja, kar jih omogočajo njihove kromatofore v koži, barvni vzorci (tj. modri oz. vijolični obročki/črte) pa se pojavijo v primeru ogroženosti kot opozorilo plenilcu/napadalcu in celo utripajo. Pri H. lunulata je ozadje telesa temno-rjavo ali sivo, površina kože pa je groba. Na lovkah in hrbtni (dorzalni) strani plašča so prisotni iridescenčni modri obročki, ki imajo premer do 8 mm, njihovo število pa je manjše od 25. Značilna je tudi horizontalno potekajoča črta v bližini očes. V primeru ogroženosti postanejo obročki debelejši in svetlejši ter utripajo, ozadje telesa postane zlato-rumeno ali temno oranžno, koža pa bolj gladka. Ime »velika« modroobročkasta hobotnica se nanaša na velikost obročkov in ne na velikost telesa. Pri H. maculosa so obročki namreč manjši, tj. imajo premer do 2 mm, so pa zato številnejši (od 50-60). Prisotne so tudi manjše izbokline na glavi in plašču. Pri H. fasciata je ozadje telese svetlo sive ali bež barve, v aktivnem stanju pa potemni. Za razliko od omenjenih vrst pri tej na dorzalni strani plašča in glavi niso prisotni obročki, pač pa modre črte, ki pa se lahko pojavijo tudi na lovkah.[6][9]
Življenjski prostor zajema večinoma tople in plitve obalne vode Avstralije, Nove Gvineje, Indonezije in Filipinov do globine 30 m. Skrivajo se v kamnitih grebenih, lupinah školjk in celo v konzervah.[4][10]
Modroobročkaste hobotnice so mesojedi (karnivori) in lovijo podnevi. Večinoma se prehranjujejo z manjšimi nevretenčarji, kot so prave kozice, rakovice in raki samotarji, ter s poškodovanimi ribami. Plen ulovi z lovkami in ga nato ugrizne, pri čemer ga ohromi s pomočjo toksina, ki je prisoten v slini. Pri rakih in drugih živalih, ki imajo trdi zunanju skelet (eksoskelet), hobotnice slednjega strejo s strgačo (radulo) nato pa posesajo mehkejšo in užitno vsebino.[10]
Obstajajo tudi primeri kanibalizma, kjer so mladiči pojedli druge mladiče v celoti, odrasli osebki pa delno druge osebke. Redkeje lahko samica ubije in poje samca po parjenju.[10]
Parjenje (kopulacija) se začne, ko samec zgrabi plašč samice, pri čemer nato prenese spermije preko hektokotila v plaščno votlino.[11] Parjenje navadno poteka več minut ali celo več ur, samica H. lunulata pa mora celo sama s silo prekiniti parjenje. Samica nato poišče varno mesto v manjši luknji, lupini školjke ali celo odvržene konzerve in izleže od 50-200 jajčec v času pozne jeseni,[12] ki so velika ≈6,0-7,5 x 3,0 mm, odporna proti zunanjim pritiskom in enkapsulirana; v smislu velikosti jajčec je izjema le H. lunulata, katere jajčeca so manjša, tj. od 2,5-3,5 mm. Samica ves čas varuje jajčeca in občasno odstrani naravni debris (tj. kamenje, organski ostanki itd.) iz jajčec s pomočjo curka vode, ki ga ustvari preko svojega lijaka (sifona). Do konca izvalitve mladičev, ki traja približno 2 meseca, se samica ne prehranjuje, po izvalitvi pa kmalu pogine. Proces odraščanja traja še nadaljnje 4 mesece. Življenjska doba traja približno 1 leto in pol do 2 leti.[3][10][12]
Modroobročkaste hobotnice navadno niso agresivne in napadejo samo, če so izzvane. Žleze slinavke vsebujejo dovolj toksina za ohromljenje (paralizo) 10-26 ljudi. Sam ugriz je relativno neboleč in se ga lahko spregleda.[3][12]
Pri žrtvah ugriza se sprva pojav otopelost ter občutek mravljinčenja na področju obraza in vratu v roku nekaj minut. Nato se pojavijo motnje govora in vida, čemur sledi oteženo dihanje, včasih pa tudi bruhanje. Oslabelosti in motnjami koordinacije navadno sledi omedlevica (sinkopa) ter ohromelost mišic, pri čemer lahko žrtev umre že v roku 30 minut zaradi paralize dihalnih mišic, saj slednje privede do pomanjkanja preskrbe tkiv s kisikom (O2) oz. hipoksije. Znaka pomanjkanja kisika sta tudi cianoza in nizek krvi tlak (hipotenzija).[3] Žrtev lahko ostane popolnoma prisebna, vendar se ne more pogovarjati zaradi ohromelosti mišic.[1]
Sam toksin je mešanica različnih snovi, med katerimi je glavna sestavina nevrotoksični alkaloid tetrodotoksin (TTX), ki blokira napetostno-odvisne natrijeve kanalčke. Druge pomembne sestavine so še 5-hidroksitriptamin, hialuronidaza, tiramin, histamin, triptamin, oktopamin (biogeni amin, ki je podoben noradrenalinu), taurin, acetilholin (ACh) in dopamin. TTX je bil sprva poimenovan kot makulotoksin, tako da sta oba termina sopomenki.[13]
Toksin hobotnice v resnici ne proizvajajo same, pač pa simbiotske bakterije, ki prebivajo v žlezah slinavkah. Mati prenese bakterije mladičem, tako da že sama jajčeca vsebujejo smrtnosno dozo toksina.[6][14]
Najbolj učinkovita zaščita pred ugrizom je pravzaprav izogibanje stika s tovrstno hobotnico: do večina ugrizov je namreč prišlo ravno zaradi namernega dotika, razlogi za to pa so seveda največkrat radovednost, želji po preučevanju in ujetništvu ipd.[3][15] Protistrup (antidot) za toksin modroobročkaste hobotnice ne obstaja.[12]
V primeru ugriza je v okviru prve pomoči potrebno pritiskati na rano za oviranje pretoka krvi in s tem nadaljnjo širjenje toksina po telesu ter umetno predihovanje zaradi paralize dihalnih mišic. Ohromelost, ki jo povzroča tetrodotoksin, lahko traja od 4 do 22 ur; v tem času ga telo torej presnovi in izloči.[3][15]
Kljub prvi pomoči je potrebna hospitalizacija žrtve zaradi stalnega zagotavljanja umetnega dihanja do prenehanja delovanja toksina. Najbolj ogroženo skupino predstavljajo otroci. Žrtve, ki preživijo prvih 24 ur, navadno okrevajo popolnoma brez trajnih posledic.[15][16]
Rod modroobročkastih hobotnic (znanstveno ime Hapalochlaena) združuje vsaj tri vrste hobotnic, ki prebivajo v morskih plitvinah v Tihem in Indijskem oceanu, natančneje v območju, ki se razteza od Japonske do Avstralije. Kljub njihovi majhnosti in relativno pokorni naravi spadajo med najbolj strupene živali na svetu, obenem pa so tudi najbolj strupene hobotnice na svetu. Sicer se prehranjujejo z manjšimi živalmi, kot so raki, vendar lahko ugriznejo tudi človeka v primeru, da se počuti ogroženo oz. izzvano ali če stopi nanjo.
_(16219454856).jpg)
_(8593173385).jpg)
