Luislange of luislangagtiges (Pythonidae) is 'n familie van slange wat onder die orde van skubreptiele ressorteer. Luislange is nie giftig nie en kom in Australië, Suidoos-Asië en Afrika voor.
Baie mense verwar boas (Boidae) en luislange met mekaar. Luislange is dan ook vir lank as 'n subfamilie van die boas beskou. Tans word luislange as 'n volwaardige familie onder die superfamilie Pythonoidea ingedeel. Die grootste verskil tussen die twee is dat boas lewend die lewe skenk, terwyl luislange eiers lê. Boas word ook nie so lank soos luislange nie. Groter luislange kan prooi so groot as 'n huiskat of 'n volgroeide bok vang.
In Afrika is daar selfs luislange wat gemsbokke vang. Voordat die prooi gevreet word, word dit dood gedruk, waarna dit heel ingesluk word. Ten spyte van hul grootte, is luislange selde vir mense gevaarlik.
Luislange is daarvoor bekend dat hulle geweldige groot slange is. Daar is ongeveer 20 spesies, waarvan 4 meer as 5 m lank word. Luislange is die enigste reptiele wat hulle eiers uitbroei. Hulle is nie giftig nie, en hulle wurg die prooi dood.
Ondanks sy grootte en krag hou die luislang geen gevaar vir die mens in nie. Inteendeel, deurdat hulle groot getalle knaagdiere eet, is hulle baie nuttig vir die mens. luislange (familie Pythonidae) en die boas (familie Boidae) is die wêreld se reuseslange. Luislange kom net in die Ou Wêreld voor, terwyl boas hoofsaaklik in Amerika aangetref word. Luislange en boas verskil baie min van mekaar.
Die opvallendste uitwendige kenmerk waaraan hulle onderskei kan word, is die 2 rye skubbe wat onderaan die stert van die luislang voorkom (boas het een). Luislange lê eiers, maar boas is eierlewendbarend. Net soos die boa word die luislang as 'n primitiewe slang beskou omdat sy liggaamsbou die meeste van die van alle slange na hul akkedisagtige voorouers lyk, hoewel dit uiterlik nie heeltmal merkbaar is nie.
Net aan weerskante van die kloake (gemeenskaplike opening van die uitskeidings- en geslagsorgane) is nog rudimentêre agterpote (in beginsel aanwesig) in die vorm van klouagtige uitsteeksels (spore). Inwendig is daar 'n rudimentêre bekken. 'n Ander primitiewe kenmerk is die aanwesigheid van 2 longe. Die linkerlong is wei al kleiner as die regterlong, maar by ander slange het die linkerlong verdwyn.
In vergelyking met ander slangsoorte is die luislang se pensskubbe relatief klein. Die skubbe op die pens vorm 'n reeks breë plate met behulp waarvan die slang voortbeweeg. Die luislang se gebit bestaan uit ongeveer 100 skerp tande, wat na binne gebuig is. Daar is geen giftande aanwesig nie. Die tande is ook net geskik om die prooi in 'n greep te hou en nie om te byt of te kou nie. Die meeste spesies het hittesensors op die lippe, waarmee die prooi in die donker opgespoor kan word.
Luislange is oorwegend skemer- en nagdiere en kan nie hoë temperature verdra nie. Die ideale temperatuur vir luislange is tussen 20 en 30 ˚C. Hulle word ook dikwels naby en in water aangetref. 'n Luislang kan ure lank onder die water bly en net sy neus bokant die water hou om asem te haal. Hulle word dikwels ook in boomryke klowe aangetref. luislange leef hoofsaaklik van klein tot middelgroot soogdiere, maar eet ook voëls, reptiele, paddas en selfs visse.
Die luislang is ʼn relatief passiewe dier wat nie sy prooi agtervolg nie, maar wag totdat dit naby genoeg is sodat dit met die bek vasgevang kan word. Omdat die luislang net soos ander slange doof is, reageer hy nie op geluid nie maar op die trilling wat die naderende prooi op die grond maak. Die slang draai hom om die lyf van sy prooi en druk dit so vas dat dit nie meer kan asemhaal nie en gevolglik vrek.
Luislange kan blykbaar voel wanneer die hartklop van sy prooi opbou en los hom eers wanneer hy seker is dat die prooi heeltemal dood is. Dan begin hy die prooi van die kopkant al heel insluk. Die slang byt met die onderkaak aan die snoet van sy prooi en skuif die bokaak 'n bietjie verder oor die kop, haak die boonste tande weer vas en skuif dan die onderste kaak weer verder, ensovoorts, totdat die prooi heeltemal ingesluk is.
Die twee helftes van die onderkaak is soos by alle slange slegs met 'n ligament aan mekaar verbind, sodat hulle van mekaar af kan beweeg wanneer die slang 'n groot prooidier insluk. Die slukderm en maag van die luislang rek ook na gelang van die prooi se grootte. Hoewel 'n luislang groot soogdiere soos varke of bokkies kan insluk, is bewerings dat luislange al perde en buffels geëet het, onwaar. Wanneer die luislang baie honger is, kan hy sodanige diere doodwurg maar kan hulle nie insluk nie.
Oor die algemeen eet hulle nie baie nie: in gevangenskap eet luislange in ʼn jaar slegs 'n bietjie meer as hul eie liggaamsgewig. Hulle kan ook baie lank sonder kos klaarkom. Die verteringsproses self kan 'n paar dae of selfs weke duur, afhangende van die grootte van die prooi en die klimaatstoestande, veral wat temperatuur en vogtigheid betref. Indien die slang gedurende die proses gesteur word, sal hy die prooi dadelik uitbring. Paring vind gewoonlik net na oorwintering plaas.
Die wyfie skei ʼn chemiese stol al wat die mannetjie aanlok. Die eintlike paring kan van 'n paar minute tot 'n paar uur duur. Wanneer 'n tweede mannetjie op die toneel verskyn , ontstaan 'n geveg. Die een wat die meeste krag en uithouvermoë openbaar, is die wenner. Die wyfie soek 'n geskikte plek om haar eiers te lê, gewoonlik in ruigtes, klipskeure of miershope. Anders as die meeste slange krul die luislangwyfie haar om die eiers op om dit te beskerm en te help uitbroei.
'n Wyfie kan tot 100 eiers lê, maar sowat 50 % van die eiers is gewoonlik onbevrug. Die eiers broei na 2 tot 3 maande uit, afhangende van die omgewingstemperatuur. Nog 'n unieke kenmerk van die luislang is dat die wyfie haar liggaamstemperatuur met etlike grade kan verhoog terwyl sy op die eiers broei. Die wyfie verlaat nooit die eiers nie, behalwe om te gaan water drink of soms te gaan eet.
Pas nadat die eiers uitgebroei het, verlaat sy die nes en die pasgebore luislange is heeltemal selfversorgend. Pasgebore luislange het soos ander slange sogenaamde "eiertande" wat later afval, aan die punte van hul neuse, waarmee hulle die eiers oopbreek.
Daar kom net een spesie in Suid-Afrika voor, naamlik die gewone luislang of die Natalse rotslang (Python sebae). Die slang is lig- tot grysbruin met donker vlekke. Die volgroeide luislang bereik 'n gemiddelde lengte van 3,5 tot 4,5 m, maar kan tot 6 m lank word. Die benaming Natalse rotslang is aan die slang gegee omdat hulle dikwels in suikerrietplantasies aangetref word waar hulle van rietrotte leef. Die luislange is nuttige diere omdat hulle skadelike en pesdraende knaagdiere uitroei. In Suid-Afrika word luislange by wet beskerm
Duisende luislange word egter steeds jaarliks ter wille van hul velle doodgemaak of uitgeroei omdat hulle natuurlike habitat deur die mens ingeneem word. Python sebae word ook in ander tropiese gebiede in Afrika aangetref. Ander luislange wat in Afrika aangetref word, is die Angola-luislang (Python anchietae), die koningsluislang van Wes-Afrika (Python regius) en die grawende tweekopslang (Calabaria reinhardtii) van die Kongo. Die Angola-Iuislang word van die suide van Angola tot in Damaraland in Namibië aangetref.
Dit is 'n betreklik seldsame slang en een van die kleinste spesies (1,8 m). Die spesie het 'n ligte rooibruin kleur en kom hoofsaaklik in rotsagtige gebiede voor. Die koningsluislang kom in die savannegebiede van Afrika voor en bereik 'n lengte van hoogstens 2 m. Dit is 'n vreedsame spesie wat hom oprol en sy kop verberg wanneer hy lastig geval word. Die tweekopslang (so genoem omdat sy kopkant en stertkant baie dieselfde lyk) doen dieselfde wanneer hy gesteur word en leef hoofsaaklik ondergronds.
Die netluislang (Python reticulatus) is waarskynlik die grootste slang ter wêreld. Die wyfies word gemiddeld 6 tot 7 m lank maar kan selfs langer as 9 m word, Die netslang het pragtige netvormige patrone op sy vel en kom in Suidoos-Asië voor. Die slang word dikwels in die omgewing van dorpe en stede aangetref, waar hy jag maak op huisdiere soos honde, varke en bakke, Die tierluislang (Python molurus) word ook in Suidoos-Asië aangetref en word 4 tot 5 m lank.
Die ligte tierluislang (Python molurus molurus) uit Indië word dikwels deur slangbesweerders gebruik en is ook die spesie wat die meeste in dieretuine aangetref word. Die danker tierluislang (Pylon molurus bivittatus) is 'n bietjie swaarder as die ligte tierluislang. Die groen boomluislang (Chondropython viridis) word in onder meer Nieu-Guinee aangetref en woon hoofsaaklik in boomtoppe. Die grootste spesies wat in Australië voorkom, is die ametisluislang (Liasis amethistinus).
Die slang word tussen 5 en 6 m lank en kom in die noordelike dele van die land voor. In die suide in die omgewing van groot stede word die tapyt- of diamantluislang (Morelia argus) aangetref. Die kleinste spesie is die dwergluislang (Bothrochilus boa), wat 'n lengte van 1 m bereik. Hy word in Nieu-Guinee en naburige eilande aangetref en leef hoofsaaklik van rotte en muise.
Luislange hou feitlik geen gevaar vir die mens in nie - deels omdat hulle sku is en deels omdat hulle nie giftig is nie. Hulle verdedig hulself deur te byt en net baie groot luislange kan mense doodmaak. Die luislang het feitlik geen natuurlike vyande nie en dit is veral die mens wat verantwoordelik is vir die uitroeiing van die dier in baie dele van die wêreld. Veral die tierluislang en die nettuislang word doodgemaak ter wille van hulle velle en in China word luislange ook geëet.
Daar is ongeveer 40 verskillende spesies luislange, wat in nege genera onderverdeel word:
Luislange of luislangagtiges (Pythonidae) is 'n familie van slange wat onder die orde van skubreptiele ressorteer. Luislange is nie giftig nie en kom in Australië, Suidoos-Asië en Afrika voor.
Baie mense verwar boas (Boidae) en luislange met mekaar. Luislange is dan ook vir lank as 'n subfamilie van die boas beskou. Tans word luislange as 'n volwaardige familie onder die superfamilie Pythonoidea ingedeel. Die grootste verskil tussen die twee is dat boas lewend die lewe skenk, terwyl luislange eiers lê. Boas word ook nie so lank soos luislange nie. Groter luislange kan prooi so groot as 'n huiskat of 'n volgroeide bok vang.
In Afrika is daar selfs luislange wat gemsbokke vang. Voordat die prooi gevreet word, word dit dood gedruk, waarna dit heel ingesluk word. Ten spyte van hul grootte, is luislange selde vir mense gevaarlik.
Luislange is daarvoor bekend dat hulle geweldige groot slange is. Daar is ongeveer 20 spesies, waarvan 4 meer as 5 m lank word. Luislange is die enigste reptiele wat hulle eiers uitbroei. Hulle is nie giftig nie, en hulle wurg die prooi dood.
Ondanks sy grootte en krag hou die luislang geen gevaar vir die mens in nie. Inteendeel, deurdat hulle groot getalle knaagdiere eet, is hulle baie nuttig vir die mens. luislange (familie Pythonidae) en die boas (familie Boidae) is die wêreld se reuseslange. Luislange kom net in die Ou Wêreld voor, terwyl boas hoofsaaklik in Amerika aangetref word. Luislange en boas verskil baie min van mekaar.
Die opvallendste uitwendige kenmerk waaraan hulle onderskei kan word, is die 2 rye skubbe wat onderaan die stert van die luislang voorkom (boas het een). Luislange lê eiers, maar boas is eierlewendbarend. Net soos die boa word die luislang as 'n primitiewe slang beskou omdat sy liggaamsbou die meeste van die van alle slange na hul akkedisagtige voorouers lyk, hoewel dit uiterlik nie heeltmal merkbaar is nie.
Net aan weerskante van die kloake (gemeenskaplike opening van die uitskeidings- en geslagsorgane) is nog rudimentêre agterpote (in beginsel aanwesig) in die vorm van klouagtige uitsteeksels (spore). Inwendig is daar 'n rudimentêre bekken. 'n Ander primitiewe kenmerk is die aanwesigheid van 2 longe. Die linkerlong is wei al kleiner as die regterlong, maar by ander slange het die linkerlong verdwyn.
In vergelyking met ander slangsoorte is die luislang se pensskubbe relatief klein. Die skubbe op die pens vorm 'n reeks breë plate met behulp waarvan die slang voortbeweeg. Die luislang se gebit bestaan uit ongeveer 100 skerp tande, wat na binne gebuig is. Daar is geen giftande aanwesig nie. Die tande is ook net geskik om die prooi in 'n greep te hou en nie om te byt of te kou nie. Die meeste spesies het hittesensors op die lippe, waarmee die prooi in die donker opgespoor kan word.
Pitonlar (lat. Pythonidae) — pulcuqlular dəstəsinə aid ilan fəsiləsi.
.jpg){kind=small}
Sürünənlər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin. Pitonlar (lat. Pythonidae) — pulcuqlular dəstəsinə aid ilan fəsiləsi.
An naered-piton eo ar stlejviled a ya d'ober ar c'herentiad Pythonidae.
8 genad ha 26 pe 27 spesad a zo er bed, en Afrika, Azia hag Aostralia. An naered-piton n'int ket binimus, mougañ a reont o freizhoù en o rodelloù a-raok lonkañ anezho.
E-touez ar spesadoù naered-piton emañ :
...
An naered-piton eo ar stlejviled a ya d'ober ar c'herentiad Pythonidae.
8 genad ha 26 pe 27 spesad a zo er bed, en Afrika, Azia hag Aostralia. An naered-piton n'int ket binimus, mougañ a reont o freizhoù en o rodelloù a-raok lonkañ anezho.
Teulu o nadroedd anwenwynig sy'n darwasgu eu hysglyfaeth yw'r peithoniaid (Pythonidae). Maent yn byw yn ardaloedd trofannol ac isdrofannol Asia, Affrica ac Oceania. Mae'r mwyafrif ohonynt yn fawr ac yn gorffdrwm.
Ynghynt, cafodd y peithoniaid eu hystyried yn is-deulu (Pythoninae) o fewn teulu'r boaod (Boidae), gan yr oeddent i gyd yn nadroedd gwasgu. Y brif wahaniaeth rhwng y dau deulu yw'r modd maent yn esgor ar eu hepil: anifeiliaid bywesgorol yw'r mwyafrif o foaod, tra bo'r peithoniaid i gyd yn dodwy. Ymdorcha'r fam beithon am ei hwyau, ac mae ambell rhywogaeth yn deor.[1]
Byw mae'r peithoniaid ar y ddaear ac yn y coed. Ymgynhelir rhywogaethau daeardrig ger y dŵr: nofwyr cryf ydynt, ond ar y ddaear maent yn hela a bwyta. Mae ambell rhywogaeth, megis y peithon gwyrdd (Awstralia a Gini Newydd), yn treulio bron ei holl oes yn y coed a'r llwyni. Mamaliaid ac adar yw ysglyfaeth y peithoniaid mawrion. Mae rhywogaethau llai o faint yn bwyta amffibiaid ac ymlusgiaid. Mae ganddynt synnwyr arogleuo a golwg cryf, a gall y mwyafrif ohonynt synhwyro gwres sy'n eu galluogi i hela yn y nos. Delir prae drwy neidio a brathu, ac yna ymddolenu o'i gwmpas a'i wasgu'n dynn a'i fygu. Trigai rhai rhywogaethau mewn ardaloedd trefol a maestrefol, gan hela llygod mawr.[1]
Rhennir y teulu yn wyth genws: Antaresia, Apodora, Aspidites, Bothrochilu, Leiopython, Liasis, Morelia, a Python.[2] Y peithon tyrchu Mecsicanaidd yw'r unig neidr yn yr Amerig sy'n dwyn yr enw peithon. Mae'r rhywogaeth hon yn debyg iawn i'r peithoniaid, ond nid yw'n aelod o'r un teulu. Dosbarthir o dan Loxocemidae, ac yn unig aelod y teulu hwnnw. Rhoddir yr enw hefyd ar y peithon tyrchu sy'n byw yng Ngorllewin Affrica; aelod o deulu'r boaod yw'r rhywogaeth hon.[1]
Teulu o nadroedd anwenwynig sy'n darwasgu eu hysglyfaeth yw'r peithoniaid (Pythonidae). Maent yn byw yn ardaloedd trofannol ac isdrofannol Asia, Affrica ac Oceania. Mae'r mwyafrif ohonynt yn fawr ac yn gorffdrwm.
Ynghynt, cafodd y peithoniaid eu hystyried yn is-deulu (Pythoninae) o fewn teulu'r boaod (Boidae), gan yr oeddent i gyd yn nadroedd gwasgu. Y brif wahaniaeth rhwng y dau deulu yw'r modd maent yn esgor ar eu hepil: anifeiliaid bywesgorol yw'r mwyafrif o foaod, tra bo'r peithoniaid i gyd yn dodwy. Ymdorcha'r fam beithon am ei hwyau, ac mae ambell rhywogaeth yn deor.
Byw mae'r peithoniaid ar y ddaear ac yn y coed. Ymgynhelir rhywogaethau daeardrig ger y dŵr: nofwyr cryf ydynt, ond ar y ddaear maent yn hela a bwyta. Mae ambell rhywogaeth, megis y peithon gwyrdd (Awstralia a Gini Newydd), yn treulio bron ei holl oes yn y coed a'r llwyni. Mamaliaid ac adar yw ysglyfaeth y peithoniaid mawrion. Mae rhywogaethau llai o faint yn bwyta amffibiaid ac ymlusgiaid. Mae ganddynt synnwyr arogleuo a golwg cryf, a gall y mwyafrif ohonynt synhwyro gwres sy'n eu galluogi i hela yn y nos. Delir prae drwy neidio a brathu, ac yna ymddolenu o'i gwmpas a'i wasgu'n dynn a'i fygu. Trigai rhai rhywogaethau mewn ardaloedd trefol a maestrefol, gan hela llygod mawr.
Rhennir y teulu yn wyth genws: Antaresia, Apodora, Aspidites, Bothrochilu, Leiopython, Liasis, Morelia, a Python. Y peithon tyrchu Mecsicanaidd yw'r unig neidr yn yr Amerig sy'n dwyn yr enw peithon. Mae'r rhywogaeth hon yn debyg iawn i'r peithoniaid, ond nid yw'n aelod o'r un teulu. Dosbarthir o dan Loxocemidae, ac yn unig aelod y teulu hwnnw. Rhoddir yr enw hefyd ar y peithon tyrchu sy'n byw yng Ngorllewin Affrica; aelod o deulu'r boaod yw'r rhywogaeth hon.
Krajty (Pythonidae) jsou čeleď nejedovatých škrtivých hadů. Dříve byly krajty řazeny do čeledi Boidae a uznávány pouze jako podčeleď. V dnešní době probíhá složitý genetický výzkum hadů a díky novým zjištěním bylo rozhodnuto o uznání samostatné čeledi krajtovitých.
Vyskytují se v Asii, Africe a Austrálii. Některé z krajt patří podle měření mezi největší hady světa. Například krajta mřížkovaná (Python reticulatus) může dosahovat délky přes 7 metrů (podle některých údajů až k 9 metrům).[1]
Do této podčeledi patří 31 druhů hadů v 8 rodech.[2]
Obrázky, zvuky či videa k tématu Krajty ve Wikimedia Commons
Krajty (Pythonidae) jsou čeleď nejedovatých škrtivých hadů. Dříve byly krajty řazeny do čeledi Boidae a uznávány pouze jako podčeleď. V dnešní době probíhá složitý genetický výzkum hadů a díky novým zjištěním bylo rozhodnuto o uznání samostatné čeledi krajtovitých.
Vyskytují se v Asii, Africe a Austrálii. Některé z krajt patří podle měření mezi největší hady světa. Například krajta mřížkovaná (Python reticulatus) může dosahovat délky přes 7 metrů (podle některých údajů až k 9 metrům).
Die Pythons (Pythonidae; altgr. Πύθων Pythōn; Einzahl der, allgemeinsprachlich auch die Python) sind eine Familie von Schlangen aus der Überfamilie der Pythonoidea. Aufgrund von körperlichen Merkmalen wurden sie lange mit den Boaschlangen als „Riesenschlangen“ zusammengefasst. Aktuelle genetische Untersuchungen lassen hingegen an einer unmittelbaren Verwandtschaft der beiden Familien zweifeln. Bezogen auf Familie oder Unterfamilie spricht man auch von Pythonschlangen. Im engeren Sinne sind mit „Pythons“ die Vertreter der Gattung Eigentliche Pythons (Python) gemeint.
Die Pythons sind Bewohner der Alten Welt, wo sie vor allem in Afrika, Süd- und Südostasien sowie in Australien vorkommen. Die Verbreitungsgebiete liegen hauptsächlich zwischen den Wendekreisen: Der nördliche Wendekreis wird von den beiden Asiaten Python molurus und Python bivittatus erreicht, in Afrika lebt eine Art, in Australien mehrere südlich des südlichen Wendekreises. Im Miozän lebten auch in Europa Pythons.[1] Der älteste bekannte Fund eines Python stammt mit circa 47 Millionen Jahren aus dem Eozän und wurde in der Grube Messel gefunden.[2]
Seit einigen Jahren hat sich der Dunkle Tigerpython durch illegale Aussetzungen als Neozoon in Florida etabliert.
Die kleinste Art der Gattung Südpythons (Antaresia), der Perth-Zwergpython (Antaresia perthensis), wird nur etwa 40–70 Zentimeter lang. Einige Arten der Gattungen der Eigentlichen Pythons (Python) und Malayopython zählen mit gesicherten Maximallängen von über sechs Metern zu den größten Schlangen der Welt.
Alle Pythons haben spezielle, in grubenartigen Vertiefungen im Schnauzenbereich liegende Sinnesorgane, die als Labialgruben bezeichnet werden. Mithilfe dieser Labialgruben können sie Infrarotstrahlung wahrnehmen und folglich in völliger Dunkelheit jagen. Eine Ausnahme von dieser Regel schienen die Schwarzkopfpythons (Aspidites) zu machen, jedoch sollen diese Vertreter jeweils eine Grube pro Kopfseite an der Schnauzenspitze haben, die durch die Rostralschuppe geschützt wird und daher von außen nicht sichtbar ist.[3] Dies wird vom Ergebnis einer Verwandtschaftsanalyse auf molekulargenetischer Basis gestützt, das die Schwarzkopfpythons nicht, wie die Ergebnisse morphologiebasierter Analysen, als eher ursprüngliche oder gar die ursprünglichsten Vertreter der Pythons zeigt,[4] sondern als eines der am stärksten abgeleiteten Taxa[5] (siehe Systematik). Allerdings ließe sich eine stark abgeleitete Position auch mit einer vollständigen sekundären Reduktion der Labialgruben vereinbaren.[3]
Pythons sind ungiftig und töten ihre Beute durch Umschlingen. Sie ernähren sich üblicherweise von warmblütigen Tieren, das heißt von Vögeln und Säugetieren. Die Größe der Beute hängt dabei von der Größe der Schlange ab. Kleinere Pythons erbeuten Kleinnager, beispielsweise Ratten, während die Beutetiere größerer Pythons die Größe eines Hundes oder einer Ziege haben können. In Indonesien sind Einzelfälle dokumentiert, in denen ein sehr großer Python einen erwachsenen Menschen verschlungen hat.[6]
Pythons sind ovipar, also im Gegensatz zu den ovoviviparen Boidae eierlegend. Pythonweibchen legen je nach Art zwei bis über 100 Eier ab. Die Weibchen betreiben eine spezielle Form der Brutpflege. Sie liegen bis zum Schlupf der Jungtiere in Schlingen um ihr Gelege. Dabei lässt sich zeigen, dass die Temperatur im Innern des Geleges über der Außentemperatur liegt. Eine Reihe von Arten erzeugt Wärme durch Muskelzittern.
Früher wurden die Pythons aufgrund von körperlichen Merkmalen mit den Familien Boaschlangen (Boinae) und den Sandboas (Erycinae) typischerweise als Würgeschlangen in die Überfamilie der Riesenschlangenartigen zusammengefasst, doch widerlegen aktuelle genetische Untersuchungen diese enge Verwandtschaft. Die Systematik der Schlangen ist noch nicht abschließend geklärt, allerdings stimmen etliche Untersuchungen darin überein, dass die nächsten Verwandten der Pythonschlangen (Pythonidae) die Familie der Spitzkopfpythons (Loxocemidae) und die Familie Xenopeltidae sind.[7][8] Zusammen formen sie demnach die Überfamilie Pythonoidea. Die beiden Familien Loxocemidae und Xenopeltidae waren bisher eine zu den Riesenschlangen basale Gruppe, für die beispielsweise Lee et al. 14 morphologische Unterschiede beschreibt.[9] Welche dieser Unterschiede für die neue Gruppierung noch gültig sind, müssen weitere Untersuchungen zeigen.
Die Familie Pythonidae selbst umfasst insgesamt 40 Arten in elf Gattungen:[10]
Die Gattung Python ist die artenreichste. Die Gattungen Malayopython und Simalia wurden erst Anfang 2014 von Reynolds et al. eingeführt.[5]
Das folgende Kladogramm zeigt die innere Systematik der Pythons mit den Erdschlangen und dem Spitzkopfpython als Außengruppe:[5]
PythonoideaSpitzkopfpythons (Loxocemidae)
Eigentliche Pythons (Python)
Rautenpythons (Morelia)
Südpythons (Antaresia)
Wasserpythons (Liasis)
Amethystpythons (Simalia)
Schwarzkopfpythons (Aspidites)
Alle Pythonidae sind in der Europäischen Artenschutzverordnung in Anhang B gelistet. Die Einfuhr von – auch toten – Exemplaren dieser Arten in die EU ist daher verboten, sofern nicht vorher eine Genehmigung erteilt wurde; jede Vermarktungshandlung, also auch das Angebot des Kaufs oder Verkaufs, ist ebenfalls verboten, außer man weist der zuständigen Naturschutzbehörde die ordnungsgemäße Herkunft nach.[11] Die Haltung ist ohne Genehmigung möglich.
Nach der deutschen Bundesartenschutzverordnung ist die Haltung dieser im Sinne des Bundesnaturschutzgesetzes besonders geschützter Arten mit Angaben zur Herkunft, Kennzeichnung, Ort der Haltung u. a. unverzüglich der zuständigen Behörde anzuzeigen und an die persönliche Zuverlässigkeit, ausreichende Sachkunde, an vor Entweichung sichere Einrichtungen und die Einhaltung der Normen artgerechter Haltung geknüpft; lediglich Exemplare des Königspythons sind von der Anzeigepflicht ausgenommen, da diese in großer Zahl in Europa gezüchtet wurden.[12]
Python molurus, der Helle Tigerpython ist hingegen im Anhang A der Europäischen Artenschutzverordnung geführt und darf ohne Genehmigung nicht eingeführt, befördert oder gehalten werden.
Die Pythons (Pythonidae; altgr. Πύθων Pythōn; Einzahl der, allgemeinsprachlich auch die Python) sind eine Familie von Schlangen aus der Überfamilie der Pythonoidea. Aufgrund von körperlichen Merkmalen wurden sie lange mit den Boaschlangen als „Riesenschlangen“ zusammengefasst. Aktuelle genetische Untersuchungen lassen hingegen an einer unmittelbaren Verwandtschaft der beiden Familien zweifeln. Bezogen auf Familie oder Unterfamilie spricht man auch von Pythonschlangen. Im engeren Sinne sind mit „Pythons“ die Vertreter der Gattung Eigentliche Pythons (Python) gemeint.
The Pythonidae, commonly kent simply as pythons, frae the Greek wird python (πυθων), are a faimily o nonvenomous (tho see the section "Toxins" ablo) snakes foond in Africae, Asie an Australie.
The Pythonidae, commonly kent simply as pythons, frae the Greek wird python (πυθων), are a faimily o nonvenomous (tho see the section "Toxins" ablo) snakes foond in Africae, Asie an Australie.
Sanca mangrupa ngaran umum pikeun famili Boidae ti oray teu peurahan—sacara husus subfamili Pythonidae.
Oray sanca aya di Australia, Asia Tenggara, India, jeung Aprika; lolobana hirup dina rungkun-rungkun sarta tatangkalan rapet di leuweung hujang tropis. Oray ieu pinter pisan tétérékél; sababaraha spésiés, modél Sanca Héjo, cicingna na tatangkalan. Sakumaha kailaharan oray, sanca gé bisa ngojay.
Sacara umum, sanca téh panjangna antara 4,5 nepi ka 6 méter, kaasup spésiés oray pangpanjangna; ceuk Buku Rékor Dunia Guinness, oray sanca panjangna aya nu nepi ka sapuluh méter.
Oray sanca ngendog dina 'sayang'na, direngkolan nepi ka megarna. ku sabab sanca mah teu bisa ngatur hawa jero awakna, si endog téh teu disileungleuman; endogna dihaneutan ku gerak awakna.
Sanca mangrupa ngaran umum pikeun famili Boidae ti oray teu peurahan—sacara husus subfamili Pythonidae.
Ang sawa (Ingles: python) ay isang uri ng malaking ahas.[2]
Mga genus:[3]
Ang lathalaing ito na tungkol sa Hayop ay isang usbong. Makatutulong ka sa Wikipedia sa nito.
Ang sawa (Ingles: python) ay isang uri ng malaking ahas.
Питондор (Pythonidae) – жыландардын жалган буттуулар тукумунун тукумчасы. Дене узундугу 1,5–10 мте чейин жетет. Түсү бир өңчөй күрөңдөн чаар алага чейин. Тумшугундагы жылуулук сезгич 2–5 чуңкурчасы менен жылуу кандуу жаныбардын жакындаганын сезет. Чыгыш жарым шардын тропик жана субтропиктеринде 6 уруусу, 27 түрү бар. Көбүнчө токойдо, айрымдары бакта жашайт. Сүт эмүүчүлөр, сойлоочулар жана канаттуулар менен азыктанат. Ири Питондор чөө, чүткөр, жаш камандарды бүтүн бойдон жута алат. Адамга чанда кол салат. Ургаачысы 107ге чейин жумуртка тууп, аны бир канча убакыт «басып» жатат жана жырткычтардан кайтарат. Анын эти, майы желет, терисинен түрдүү буюмдар жасалат. Капаста 25 жылга чейин жашайт. Бир түрчөсү ТКЭСтин Кызыл китебине катталган.
Ngúma azalí nyama ya biténi ya nyóka.
Ngúma azalí nyóka mpé nyama ya zámba. Azalí na biténi míbalé. Poté alíya ngúma abomaka ba nyama misúsu na kolinga bangó tína bǒ zangui mpéma. Ngúma alíaka matíti té, alíaka káka misuni.
Ngúma akútanaka míngi na Ameríka na bikólo neti:
Ngúma azalí nyama ya biténi ya nyóka.
Piton yew keyey marano ke miyanê xo de cınsê zey pitonê çolê Afrika, Pitonê daran, Pitonê Salekanê Australya u Pitonê Burma ca gênê. Pitoni qıtanê Afrika u Asya de weşiya xo rameni. Cınsê pitoni bêjarınê u dınya sero tewr maranê dergan miyan de ca gêni. Yew piton şeno heta 9 metran derg bo. Heto bin ra qıtek zey 2 metran zi pitoni estê. Ê ganiyanê zey kospesi, merri u lûri, xozi, ğezali u antilopi weni, xo keni mırd. Pitoni Amerika de çıniy, merdıman waşto piton pil kero, coka inan pitoni ardi qıtay Amerika u eyro uca de zi pitoni estê. Piton şeno yew ganiyo gırd zey timsah bıhemelno, bıwero. Pitoni vêşêr cayanê awınan weçini. Ê gurey xo zaf hêdi keni. Pitonê ke daran sero weşiya xo rameni, ê goşt-vaşınê.
Bazırganan pitoni gırewti, berdi u kırışti ca u qıtanê binan, coka her ca de pitoni estê. Hema warey inanê rıçıkıni têdıma Asya, Afrika u Australyaê.
Piton yew keyey marano ke miyanê xo de cınsê zey pitonê çolê Afrika, Pitonê daran, Pitonê Salekanê Australya u Pitonê Burma ca gênê. Pitoni qıtanê Afrika u Asya de weşiya xo rameni. Cınsê pitoni bêjarınê u dınya sero tewr maranê dergan miyan de ca gêni. Yew piton şeno heta 9 metran derg bo. Heto bin ra qıtek zey 2 metran zi pitoni estê. Ê ganiyanê zey kospesi, merri u lûri, xozi, ğezali u antilopi weni, xo keni mırd. Pitoni Amerika de çıniy, merdıman waşto piton pil kero, coka inan pitoni ardi qıtay Amerika u eyro uca de zi pitoni estê. Piton şeno yew ganiyo gırd zey timsah bıhemelno, bıwero. Pitoni vêşêr cayanê awınan weçini. Ê gurey xo zaf hêdi keni. Pitonê ke daran sero weşiya xo rameni, ê goşt-vaşınê.
Shato (Python in English) inyoka ine makamba machena nematema inowanikwa kuno kuAfrica; Australia neAsia. Kune marudzi masere (7) eshato. Shato haina huturu; inouraya mhuka nokudzimonerera yodzisunga kusvika pakutadza kufema uye kutyoka mapfupa.
Shato inowanikwa muAfrica mudunhu reTropics kuri kuchamhembe kwegwenga reSahara. KuAsia inowanikwa zvichibva kuNepal, India, Pakistan, neSri Lanka, inowanikwawo zvakare ku, Myanmar, kuchamhembe kweChina, Hong Kong, Indonesia nePhilippines.
Shato (Python in English) inyoka ine makamba machena nematema inowanikwa kuno kuAfrica; Australia neAsia. Kune marudzi masere (7) eshato. Shato haina huturu; inouraya mhuka nokudzimonerera yodzisunga kusvika pakutadza kufema uye kutyoka mapfupa.
The Pythonidae, commonly known as pythons, are a family of nonvenomous snakes found in Africa, Asia, and Australia. Among its members are some of the largest snakes in the world. Ten genera and 39 species are currently recognized. Being naturally non-venomous, pythons must constrict their prey to suffocate it prior to consumption. Pythons will typically strike at and bite their prey of choice to gain hold of it; they then must use physical strength to constrict their prey, by coiling their muscular bodies around the animal, effectively suffocating it before swallowing whole. This is in stark contrast to venomous snakes such as the rattlesnake, for example, which delivers a swift, venomous bite but releases, waiting as the prey succumbs to envenomation before being consumed. Collectively, the pythons are well-documented and -studied as constrictors, much like other non-venomous snakes, including the boas and even kingsnakes of the New World.[2]
Pythons are found in regions like sub-Saharan Africa, Southeast Asia, and Australia, with an invasive population of Burmese pythons in the Everglades National Park, Florida. They are ambush predators that primarily kill prey by constriction, causing cardiac arrest. Pythons are oviparous, laying eggs that females incubate until they hatch. While many species are available in the exotic pet trade, caution is needed with larger species due to potential danger. The taxonomy of pythons has evolved, and they are now more closely related to sunbeam snakes and the Mexican burrowing python.
Pythons are poached for their meat and skin, leading to a billion-dollar global trade. They can carry diseases, such as salmonella and leptospirosis, which can be transmitted to humans. Pythons are also used in African traditional medicine to treat ailments like rheumatism and mental illnesses. Their body parts, including blood and organs, are believed to have various healing properties. In some African cultures, pythons have significant roles in folklore and mythology, often symbolizing strength or having sacred status.
Pythons are found in sub-Saharan Africa, Nepal, India, Sri Lanka, Bangladesh, Southeast Asia, southeastern Pakistan, southern China, the Philippines and Australia.[1]
In the United States, an introduced population of Burmese pythons (Python bivittatus) has existed as an invasive species in Everglades National Park since the late 1990s. As of January 2023, estimates place the Floridian Burmese python population at around half a million. Local bounties are awarded and scientists study dead Burmese pythons to better understand breeding cycles and trends associated with rapid population explosion. The pythons readily prey on native North American fauna in Florida, including (but not limited to) American alligators, birds, bobcats, American bullfrogs, opossums, raccoons, river otters, white-tailed deer, and occasionally domestic pets and livestock. They are also known to prey on other invasive and introduced animals to Florida, such as the green iguana and nutria (coypu), though not at a rate as to lower their numbers rapidly or effectively.[3]
Many species have been hunted aggressively, which has greatly reduced the population of some, such as the Indian python (Python molurus).
Most members of this family are ambush predators, in that they typically remain motionless in a camouflaged position, and then strike suddenly at passing prey. Attacks on humans, although known to occur, are extremely rare.[4][5]
Pythons use their sharp, backward-curving teeth, four rows in the upper jaw, two in the lower, to grasp prey which is then killed by constriction; after an animal has been grasped to restrain it, the python quickly wraps a number of coils around it. Death occurs primarily by cardiac arrest.[6][7]
Larger specimens usually eat animals about the size of a domestic cat, but larger food items are known; some large Asian species have been known to take down adult deer, and the Central African rock python, Python sebae, has been known to eat antelope. In 2017, there was a recorded case of a human devoured by a python in Sulawesi, Indonesia.[8] All prey is swallowed whole, and may take several days or even weeks to fully digest.
Even the larger species, such as the reticulated python, Malayopython reticulatus, do not crush their prey to death; in fact, prey is not even noticeably deformed before it is swallowed. The speed with which the coils are applied is impressive and the force they exert may be significant, but death is caused by cardiac arrest.
Pythons are oviparous. This sets them apart from the family Boidae (boas), most of which bear live young (ovoviviparous). After they lay their eggs, females typically incubate them until they hatch. This is achieved by causing the muscles to "shiver", which raises the temperature of the body to a certain degree, and thus that of the eggs. Keeping the eggs at a constant temperature is essential for healthy embryo development. During the incubation period, females do not eat and leave only to bask to raise their body temperature.
Most species in this family are available in the exotic pet trade. However, caution must be exercised with the larger species, as they can be dangerous; rare cases of large specimens killing their owners have been documented.[9][10]
Obsolete classification schemes—such as that of Boulenger (1890)—place pythons in Pythoninae, a subfamily of the boa family, Boidae.[1] However, despite a superficial resemblance to boas, pythons are more closely related to sunbeam snakes (Xenopeltis) and the Mexican burrowing python (Loxocemus).[11][12]
Poaching of pythons is a lucrative business with the global python skin trade being an estimated US$1 billion as of 2012.[14] Pythons are poached for their meat, mostly consumed locally as bushmeat and their skin, which is sent to Europe and North America for manufacture of accessories like bags, belts and shoes.[15] The demand for poaching is increased because python farming is very expensive.[16]
In Cameroon bushmeat markets, the Central African rock python is commonly sold for meat and is very expensive at US$175.[15] The poaching of the pythons is illegal in Cameroon under their wildlife law, but there is little to no enforcement. In Kenya, there has been an increase in snake farms to address the demand for snakeskin internationally, but there are health concerns for the workers, and danger due to poachers coming to the farms to hunt the snakes.[17]
While pythons are not venomous, they do carry a host of potential health issues for humans. Pythons are disease vectors for multiple illnesses, including Salmonella, Chlamydia, Leptospirosis, Aeromoniasis, Campylobacteriosis, and Zygomycosis. These diseases may be transmitted to humans through excreted waste, open wounds, and contaminated water.[18][19] A 2013 study found that Reptile-Associated Salmonella (RAS) is most common in young children who had been in contact with invasive pythons, with symptoms including "sepsis, meningitis, and bone and joint infection".[20]
Pythons are also integrated into some aspects of African health and belief use, often with the added risk of contacting zoonotic diseases. Python bodies and blood are used for African traditional medicines and other belief uses as well, one in-depth study of all animals used by the Yorubas of Nigeria for traditional medicine found that the African Python is used to cure rheumatism, snake poison, appeasing witches, and accident prevention.[21]
Python habitats, diets, and invasion into new areas also impact human health and prosperity. A University of Florida Institute of Food and Agriculture Sciences study found that the Burmese python, as an invasive species, enters new habitats and eats an increasing number of mammals, leaving limited species for mosquitoes to bite, forcing them to bite disease-carrying hispid cotton rats and then infect humans with the Everglades virus, a dangerous infection that is carried by very few animals.[22] While direct human-python interactions can be potentially dangerous, the risk of zoonotic diseases is always a concern, whether considering medical and belief use in Nigeria or when addressing invasive species impacts in Florida.
Python skin has traditionally been used as the attire of choice for medicine men and healers.[23] Typically, South African Zulu traditional healers will use python skin in ceremonial regalia.[23] Pythons are viewed by the Zulu tradition to be a sign of power. This is likely why the skin is worn by traditional healers. Healers are seen as all-powerful since they have a wealth of knowledge, as well as accessibility to the ancestors.[23]
Typically, species are attributed to healing various ailments based on their likeliness to a specific bodily attribute. For example, in many cultures, the python is seen as a strong and powerful creature. As a result, pythons are often prescribed as a method of increasing strength.[23] It is very common for the body fat of pythons to be used to treat a large variation of issues such as joint pain, rheumatic pain, toothache and eye sight.[24] Additionally, python fat has been used to treat those suffering from mental illnesses like psychosis.[25] Their calm nature is thought to be of use to treat combative patients. The fat of the python is rubbed onto the body part that is in pain. To improve mental illnesses, it is often rubbed on the temple.[24] The existence of evidence for genuine anti inflammatory and anti-microbial properties of the refined 'snake oil' ironic with respect to the expression "snake oil salesman".[26]
Python blood plays another important role in traditional medicine. Many believe that python blood prevents the accumulation of fatty acids, triglycerides and lipids from reaching critically high levels.[24] Additionally, their blood has been used as a source of iron for people who are anemic, which helps reduce fatigue.[24][The sources were not specific on the way this blood is administered; however, due to the use of snake blood in traditional treatments in other parts of the world for similar causes, it is likely that the patient drinks the blood in order to feel the effects.[27]
The Sukuma tribe of Tanzania have been known to use python feces in order to treat back pain. The feces are frequently mixed with a little water, placed on the back, and left for two to three days.[28]
In Nigeria, the gallbladder and liver of a python are used to treat poison or bites from other snakes.[21] The python head has been used to "appease witches". Many traditional African cultures believe that they can be cursed by witches. In order to reverse spells and bad luck, traditional doctors will prescribe python heads.[21]
In northwestern Ghana, people see pythons as a savior and have taboos to prevent the snake from being harmed or eaten. Their folklore states that this is because a python once helped them flee from their enemies by transforming into a log to allow them to cross a river.[29]
In Botswana, San ritual practices surrounding pythons date back 70,000 years. In San mythology the python is a sacred creature that is highly respected.[30] They believe that mankind was made by a python that moved in between hills to create stream beds.
In Benin, Vodun practitioners believe that pythons symbolize strength and the spirit of Dagbe ["to do good" in Yoruba]. Annually, people sacrifice animals and proclaim their sins to pythons that are kept inside temples.[31]
big green python The Pythonidae, commonly known as pythons, are a family of nonvenomous snakes found in Africa, Asia, and Australia. Among its members are some of the largest snakes in the world. Ten genera and 39 species are currently recognized. Being naturally non-venomous, pythons must constrict their prey to suffocate it prior to consumption. Pythons will typically strike at and bite their prey of choice to gain hold of it; they then must use physical strength to constrict their prey, by coiling their muscular bodies around the animal, effectively suffocating it before swallowing whole. This is in stark contrast to venomous snakes such as the rattlesnake, for example, which delivers a swift, venomous bite but releases, waiting as the prey succumbs to envenomation before being consumed. Collectively, the pythons are well-documented and -studied as constrictors, much like other non-venomous snakes, including the boas and even kingsnakes of the New World.
Pythons are found in regions like sub-Saharan Africa, Southeast Asia, and Australia, with an invasive population of Burmese pythons in the Everglades National Park, Florida. They are ambush predators that primarily kill prey by constriction, causing cardiac arrest. Pythons are oviparous, laying eggs that females incubate until they hatch. While many species are available in the exotic pet trade, caution is needed with larger species due to potential danger. The taxonomy of pythons has evolved, and they are now more closely related to sunbeam snakes and the Mexican burrowing python.
Pythons are poached for their meat and skin, leading to a billion-dollar global trade. They can carry diseases, such as salmonella and leptospirosis, which can be transmitted to humans. Pythons are also used in African traditional medicine to treat ailments like rheumatism and mental illnesses. Their body parts, including blood and organs, are believed to have various healing properties. In some African cultures, pythons have significant roles in folklore and mythology, often symbolizing strength or having sacred status.
Pitonedoj (Pythonidae) estas familio de serpentoj. Inter la serpentoj ili estas plej parencoj al la boaoj, kaj iuj taksonomoj konsideras ilin subfamilio de la boaoj - laŭ ĉi tiu klasado ili nomiĝas pitonenoj (Pythoninae). Pitonedoj distingiĝas de boaoj en tio ke ili havas dentojn sur la antaŭmakzelo, malgranda osto fronte kaj centre de la supra makzelo. La plej multaj boaoj naskas vive, dum pitonedoj demetas ovojn. Oni ofte nomas ĉiujn pitonedojn pitonoj, kvankam striktasence la pitonoj estas nur tiuj pitonedoj de la genro "Pyton".
Genro Aspidites
Genro Antaresia
Genro Apodora
Genro Bothrochilus
Genro Leiopython
Genro Liasis
Genro Malayopython
Genro Morelia
Genro Pitono Python
Pitonedoj (Pythonidae) estas familio de serpentoj. Inter la serpentoj ili estas plej parencoj al la boaoj, kaj iuj taksonomoj konsideras ilin subfamilio de la boaoj - laŭ ĉi tiu klasado ili nomiĝas pitonenoj (Pythoninae). Pitonedoj distingiĝas de boaoj en tio ke ili havas dentojn sur la antaŭmakzelo, malgranda osto fronte kaj centre de la supra makzelo. La plej multaj boaoj naskas vive, dum pitonedoj demetas ovojn. Oni ofte nomas ĉiujn pitonedojn pitonoj, kvankam striktasence la pitonoj estas nur tiuj pitonedoj de la genro "Pyton".
Los pitónidos o pitones (Pythonidae) son una familia de serpientes constrictoras propias del paleotrópico. Otras fuentes consideran a este grupo una subfamilia de la familia de las boas (Boidae) (subfamilia Pythoninae).[1] Las pitones se pueden distinguir de las boas en que tienen dientes en el premaxilar, un pequeño hueso en la parte frontal de la mandíbula superior. La mayoría de las boas dan a luz crías vivas, mientras que las pitones ponen huevos. Algunas variedades pueden llegar a ser muy largas: hasta ocho metros. Ciertas especies de boas de arena (subfamilia Ericinae) son llamadas erróneamente pitones.
Se reconocen 40 especies agrupadas en los siguientes géneros:[2]
Las pitones, igual que sus parientes cercanas las boas, son serpientes constrictoras, y por definición, no venenosas. Normalmente atacan emboscando a animales que pasan cerca. Matan a sus presas por asfixia, primero muerden agarrándolas con la boca y enrollando rápidamente su cuerpo alrededor de ellas. Una vez así, se ejercen presiones altas sobre las costillas y pulmones de su presa, que de este modo no puede inhalar. A pesar de que la presa puede sufrir también problemas de circulación, especialmente si la serpiente presiona mucho alrededor de su cuello, la muerte por asfixia se produce habitualmente mucho antes. En contra de la creencia popular, estas serpientes tampoco estrujan o aplastan a sus presas, y cuando matan a una de tamaño normal, en la gran mayoría de los casos la presión que ejerce la serpiente no es suficiente para romper ningún hueso
Gran parte de las pitones se alimenta de animales de "sangre caliente", como pájaros y mamíferos, aunque se sabe de especies que capturan también a otros reptiles (incluyendo otras serpientes), anfibios y peces. El tamaño de las presas varía enormemente, pero suelen ser de pequeño tamaño (las especies grandes consumen animales del tamaño de un gato doméstico). Las presas grandes están también a su alcance; algunas especies asiáticas de gran tamaño pueden matar cérvidos adultos, y se ha señalado que la pitón de Seba (Python sebae) se alimenta ocasionalmente de gacelas. Las pitones, como el resto de las serpientes, engullen completamente a sus presas y la digestión dura varios días. Si la presa es de gran tamaño, puede requerir incluso varias semanas.
A pesar del tamaño de algunas especies, el ser humano se encuentra fuera del tamaño habitual de sus presas, por lo que generalmente son inofensivas, excepto si se las asusta o provoca. Las hembras pueden comportarse de forma más agresiva si están protegiendo a los huevos. Por el contrario, y de forma desproporcionada en relación al peligro que suponían, el hombre ha cazado incesantemente a las pitones hasta llevar a algunas especies, como la pitón india (Python molurus) al borde de la extinción.
A diferencia de las boas, las pitones son ovíparas (ponen huevos). Agrupan la puesta y se enroscan alrededor para controlar la temperatura. Al ser animales ectotermos no pueden incubar a sus huevos con su temperatura corporal habitual. Para elevarla, contraen espasmódicamente su cuerpo (a modo de escalofrío) alrededor de la puesta. Este es uno de los pocos comportamientos parentales documentados en serpientes. Pueden vivir 35 años o incluso más tiempo.
Los pitónidos o pitones (Pythonidae) son una familia de serpientes constrictoras propias del paleotrópico. Otras fuentes consideran a este grupo una subfamilia de la familia de las boas (Boidae) (subfamilia Pythoninae). Las pitones se pueden distinguir de las boas en que tienen dientes en el premaxilar, un pequeño hueso en la parte frontal de la mandíbula superior. La mayoría de las boas dan a luz crías vivas, mientras que las pitones ponen huevos. Algunas variedades pueden llegar a ser muy largas: hasta ocho metros. Ciertas especies de boas de arena (subfamilia Ericinae) son llamadas erróneamente pitones.
Püütonlased (Pythonidae) on madude sugukond.
Püütonlaste sugukonda klassifitseeritakse roomajate andmebaasis järgmised maoperekonnad[2]:
Püütonlased on Euroopa aladel teada alates Miotseenist ja arvatavasti Hilis-Eotseenist.[3]
Need maod elavad tänapäeval Indias, Aasias, Aafrikas ja Austraalias.
Püütonlaste sugukonna maod on kägistajamaod ja saakloomadele võib ohtlikuks saada mitte hammustus vaid nende haardesse sattumine, mil maod püüavad looma surmata kehakeerdudega kägistamise läbi.
Selles artiklis on kasutatud prantsuskeelset artiklit fr:Pythonidae seisuga 05.06.2014.
Pythonidae (pitonidoak), eskuarki pitoi deritzenak (πυθων hitz grekotik), Afrika, Asia eta Australiako suge ez-pozoitsuen familia bat da, Squamata ordenakoa. Haien artean daude munduko sugerik handienetako batzuk. Zortzi genero eta 26 espezie ditu familiak. Boa sugeen familiaren antz handia dute pitonidoek. Horregatik, sailkapen batzuetan Boidae familiaren subfamiliatzat (Pythoninae subfmilia) jotzen da.
Harrapatzen dituzten animalien inguruan biribilkatuz eta hertsatuz hiltzen dituzte, itoaraziz. Gehienbat odol beroko animaliak harrapatzen dituzte, hala nola hegaztiak eta ugaztun txikiak, espezie handiek antilopeak ere jaten badituzte ere. Anfibioak, beste sugeak eta arrainak ere jaten dituzte. Harrapakinak osorik irensten dituzte, eta zenbait egun behar dituzte digestioa osorik egiteko; baita asteak ere, harrapakina oso handia bada.
Boak ez bezala, pitonidoak obiparoak dira, hau da, arrautzak erruten dituzte, eta haien inguruan biribilkatzen dira tenperatura kontrolatzeko.
Pythonidae (pitonidoak), eskuarki pitoi deritzenak (πυθων hitz grekotik), Afrika, Asia eta Australiako suge ez-pozoitsuen familia bat da, Squamata ordenakoa. Haien artean daude munduko sugerik handienetako batzuk. Zortzi genero eta 26 espezie ditu familiak. Boa sugeen familiaren antz handia dute pitonidoek. Horregatik, sailkapen batzuetan Boidae familiaren subfamiliatzat (Pythoninae subfmilia) jotzen da.
Harrapatzen dituzten animalien inguruan biribilkatuz eta hertsatuz hiltzen dituzte, itoaraziz. Gehienbat odol beroko animaliak harrapatzen dituzte, hala nola hegaztiak eta ugaztun txikiak, espezie handiek antilopeak ere jaten badituzte ere. Anfibioak, beste sugeak eta arrainak ere jaten dituzte. Harrapakinak osorik irensten dituzte, eta zenbait egun behar dituzte digestioa osorik egiteko; baita asteak ere, harrapakina oso handia bada.
Boak ez bezala, pitonidoak obiparoak dira, hau da, arrautzak erruten dituzte, eta haien inguruan biribilkatzen dira tenperatura kontrolatzeko.
Pytonkäärmeet (Pythonidae) on käärmeiden heimo.[1] Siihen kuuluu yhdeksän sukua, joita kaikkia tavataan vain vanhassa maailmassa. Aikaisemmin pytonit luokitetiin jättiläiskäärmeiden Pythoninae-alaheimoon. Muista kynsikäärmeistäselvennä pytonit eroavat siten, että ne munivat. Kaikki muut kynsikäärmeet synnyttävät eläviä poikasia. Pytonnaaraat myös hautovat muniaan kiertymällä niiden ympärille. Pytonien välileuanluu on hampaallinen, alaheimossa se on hampaaton. Kookkaimmat pytonlajit ovat kaakkoisaasialainen verkkopyton, jonka tiedetään saavuttaneen lähes yhdeksän metrin pituuden, ja kalliokäärme, joka voi kasvaa 7,5 metrin mittaiseksi. Eräät muutkin pytonlajit voivat kasvaa yli 5 metriä pitkiksi.
Useat pytonlajit ovat uhanalaisia. Syynä ovat metsästys nahan vuoksi sekä elinympäristöjen tuhoutuminen.
Pytonkäärmeet (Pythonidae) on käärmeiden heimo. Siihen kuuluu yhdeksän sukua, joita kaikkia tavataan vain vanhassa maailmassa. Aikaisemmin pytonit luokitetiin jättiläiskäärmeiden Pythoninae-alaheimoon. Muista kynsikäärmeistäselvennä pytonit eroavat siten, että ne munivat. Kaikki muut kynsikäärmeet synnyttävät eläviä poikasia. Pytonnaaraat myös hautovat muniaan kiertymällä niiden ympärille. Pytonien välileuanluu on hampaallinen, alaheimossa se on hampaaton. Kookkaimmat pytonlajit ovat kaakkoisaasialainen verkkopyton, jonka tiedetään saavuttaneen lähes yhdeksän metrin pituuden, ja kalliokäärme, joka voi kasvaa 7,5 metrin mittaiseksi. Eräät muutkin pytonlajit voivat kasvaa yli 5 metriä pitkiksi.
Useat pytonlajit ovat uhanalaisia. Syynä ovat metsästys nahan vuoksi sekä elinympäristöjen tuhoutuminen.
Pythonidés
Les Pythonidés (Pythonidae) sont une famille de serpents constricteurs. Le terme « python » regroupe les espèces de cette famille ainsi que l'unique espèce de la famille des Loxocemidae.
Ce sont de grands serpents prédateurs, qui chassent à l'affût et bloquent leurs proies grâce à leur mâchoire garnie de dents recourbées vers l'arrière, avant de l'étouffer par constriction.
Les espèces de cette famille se rencontrent en Inde, en Asie du Sud-Est, en Afrique et en Australie.
Selon Reptarium Reptile Database (5 décembre 2014)[1] :
Les Pythonidae étaient autrefois considérés comme une famille, avant d'être déclassés en sous-famille des Pythoninae dans les Boidae puis rétablis.
Pythonidés
Les Pythonidés (Pythonidae) sont une famille de serpents constricteurs. Le terme « python » regroupe les espèces de cette famille ainsi que l'unique espèce de la famille des Loxocemidae.
Os pitóns[1] ou pythonidae son unha familia de serpes constritoras. O xénero Python foi descrito por Daudin en 1803. Os pitóns pódense distinguir das boas en que teñen dentes no premaxilar, un pequeno óso na parte frontal da mandíbula superior. A maioría das boas dan a luz crías vivas, mentres que os pitóns poñen ovos. Algunhas especies de boas de area (subfamila Ericinae) coñécense erroneamente como pitóns.
Os pitóns ou pythonidae son unha familia de serpes constritoras. O xénero Python foi descrito por Daudin en 1803. Os pitóns pódense distinguir das boas en que teñen dentes no premaxilar, un pequeno óso na parte frontal da mandíbula superior. A maioría das boas dan a luz crías vivas, mentres que os pitóns poñen ovos. Algunhas especies de boas de area (subfamila Ericinae) coñécense erroneamente como pitóns.
Pitoni (Pythoninae) su potporodica zmija iz porodice kržljonoški (Boidae). Ponekad ih se izdvaja u zasebnu porodicu. Isto tako, pitonima se često nazivaju i pretstavnici roda pravih pitona (Python).
Potporodica Pythoninae se dijeli na 8 rodova
i ukupno 33 vrsta.
Rodovi Morelia i Python imaju najveći broj vrsta, dok su rodovi Apodora, Bothrochilus i Leopython monotipični.
Pitoni su dio porodice kržljonoški. Osobine navedene u članku o njima odnose se i na pitone. Pitoni su životinje koje ubijaju davljenjem,a ne otrovom.
Zmije iz roda Python, pravih pitona, nastanjuju stari svijet, no prije svega Afriku, južnu i jugoistočnu Aziju. Zmije iz drugih rodova potporodice Pythoninae nastanjuju i Australiju. U zadnje vrijeme pitoni kao bioinvazori osvajaju dijelove Novog svijeta (Florida). Europu u prirodi pitoni ne nastanjuju.
Pitoni su oviparni. Ženke legu od 15 pa do i više od 100 jaja, a oblik je od vrste do vrste različit. Za razliku od većine drugih reptila koji legu jaja, ženke pitona provode poseban oblik brige o leglu. Kako bi zaštitile svoja jaja, omotaju se oko legla, štiteći ih na taj način dva do tri mjeseca, dok se mladi ne izvale iz jaja. Jedna ili možda i više vrsta mogu regulirati temperaturu unutar legla povisujući vlastitu temperaturu treperenjem mišića, ili ju snižavaju labaveći omatanje oko jaja i puštajući zrak u leglo[1].
Iako se porodica u koju spadaju pitoni u nekim jezicima čak naziva "divovske zmije", nisu sve vrste ove potporodice doista velike. Jedna vrsta iz roda Antaresia (vrsta A. perthensis) naraste jedva do 70 centimetara. Ali su zato u rodu pravih pitona (Python) najveće zmije na svijetu, koje mogu doseći duljinu blizu 10 metara.
Pitoni (Pythoninae) su potporodica zmija iz porodice kržljonoški (Boidae). Ponekad ih se izdvaja u zasebnu porodicu. Isto tako, pitonima se često nazivaju i pretstavnici roda pravih pitona (Python).
Sanca adalah nama umum bagi sekelompok ular-ular pembelit dari suku Pythonidae. Dikenal umumnya sebagai pythons dalam bahasa Inggris, kata ini sesungguhnya dipinjam dari bahasa Gerika python (πυθων), yang mengacu pada ular yang sama. Sanca diketahui menyebar luas di Afrika, Asia dan Australia; beberapa jenisnya diketahui sebagai ular yang terpanjang di dunia. Meskipun umumnya publik mengenal jenis-jenis sanca sebagai ular yang tak berbisa, sejatinya pada kadar tertentu masih terdapat kandungan bisa pada liurnya.
Saat ini diketahui delapan genus dan 40 spesies yang diakui dunia ilmiah tergabung dalam suku ini.[2]
Jenis-jenis sanca menyebar luas mulai dari Afrika, Nepal, India, Burma, Tiongkok selatan, Asia Tenggara, Filipina tenggara, Kepulauan Indonesia hingga Nugini dan Australia.[1]
Di Amerika Serikat, juga berkembang populasi sanca bodo (Python bivittatus) di Taman Nasional Everglades Florida sebagai spesies invasif semenjak akhir 1990an.[3]
Kebanyakan jenis sanca merupakan predator penyergap, yang sabar menanti mangsanya sambil menyamar di antara dedaunan atau serasah, dan secara tiba-tiba menyerang mangsa yang lalu di hadapannya. Pada umumnya ular-ular ini tidak menyerang manusia jika tidak diganggu atau diprovokasi lebih dahulu; meskipun ular betina yang sedang melindungi telur-telurnya bisa berlaku agresif. Dahulu cukup sering terjadi serangan sanca pada manusia, sebagaimana dilaporkan dari Asia Selatan dan Tenggara, tetapi kini telah banyak berkurang.
Sanca menggigit dan memegang mangsanya dengan gigi-giginya yang tajam melengkung ke belakang, empat deret di rahang atas dan dua deret di rahang bawah, sebelum pada akhirnya membelit dalam beberapa lilitan untuk membunuh mangsanya itu. Berlawanan dengan pendapat umum, sanca --sekalipun yang berukuran besar seperti sanca kembang -- tidaklah meremuk mangsanya dengan belitan itu. Alih-alih, mangsa yang dibelitnya itu mati karena tak bisa bernafas, akibat tulang-tulang iganya tak bisa meregang tertahan oleh belitan yang semakin lama semakin mengetat.[4][5][6]
Ular-ular berukuran besar diketahui biasa memangsa hewan hingga seukuran kucing rumah, tetapi pernah tercatat pula mangsa-mangsa yang berukuran lebih besar. Sanca Asia diketahui pernah memangsa rusa dewasa, dan sanca afrika Python sebae tercatat pernah memangsa antelop. Mangsa-mangsa ini ditelan bulat-bulat, dan diperlukan waktu beberapa hari hingga beberapa minggu hingga ular itu dapat mencerna tubuh mangsa seluruhnya.
Riset yang dilakukan Bryan G. Fry dkk. (2006) menyimpulkan bahwa semua jenis ular, termasuk sanca, berasal dari nenek moyang yang berbisa[7]. Kajian yang lebih mutakhir oleh Fry dkk. (2013) memperoleh bukti bahwa meskipun utamanya kelenjar-kelenjar di rahang sanca memproduksi lendir, kelenjar ludah itu juga menghasilkan beberapa jenis bisa dalam jumlah kecil, termasuk 3FTx (three-finger toxins), serta racun-racun lektin dan vefikolin; sebagaimana biasa didapati pula pada bisa ular-ular caenophidia dan kadal-kadal berbisa. Adanya kandungan bisa, bukan hanya racun-racun yang telah disebutkan itu, melainkan juga jenis-jenis racun yang lain, pada ludah ular kepala-dua (Cylindrophis ruffus) dan juga pada iguana dan biawak, mengindikasikan bahwa adanya sejumlah kecil bisa pada ludah sanca merupakan relik (sisa-sisa) perkembangan sistem kelenjar bisa pada nenek moyang sanca dan boa, yang kemudian menyusut karena tidak lagi dibutuhkan senyampang ular-ular besar itu mengembangkan sistem otot pembelit untuk membunuh mangsanya.[8]
Ular-ular sanca bertelur (ovipar); dan ini yang membedakannya dengan ular-ular boa (suku Boidae) yang kebanyakan ovovivipar. Telur-telur ini kemudian dierami oleh induk sanca hingga menetas. Meskipun jenis-jenis ular dikenal sebagai ‘berdarah dingin’, induk sanca diketahui dapat meningkatkan suhu lingkungan di sekitar telur-telurnya. Sembari bergelung melingkari kumpulan telur-telurnya, ular betina menggerakkan otot-otot tubuhnya agar berkontraksi membangkitkan bahang untuk menghangatkan telur-telur dan udara di sekitarnya. Menjaga agar sedapat mungkin telur-telur itu berada pada temperatur yang konstan, adalah sangat penting bagi pertumbuhan embrio yang sehat. Selama masa mengerami itu, induk sanca tidak makan dan hanya meninggalkan telur-telurnya untuk berjemur di bawah matahari, untuk menaikkan suhu tubuhnya.
Banyak jenis-jenis sanca yang menjadi sasaran perburuan manusia; yang berukuran besar untuk diambil kulitnya yang berharga tinggi, dan yang berukuran kecil untuk dijadikan hewan timangan. Beberapa jenisnya telah menjadi langka dan bahkan terancam kepunahan, seperti jenis-jenis sanca india (Python molurus), sanca bodo (P. bivittatus), dan di beberapa daerah juga sanca kembang (P. reticulatus).
Sanca termasuk salah satu reptil timangan yang populer. Beberapa jenisnya telah berhasil ditangkarkan dan dikembangkan perdagangannya sebagai hewan timangan (pet). Akan tetapi jenis-jenis tertentu dapat tumbuh besar hingga mencapai ukuran yang dapat melukai atau membunuh manusia, sehingga pemeliharanya perlu berhati-hati menanganinya. Ada, meskipun jarang, catatan mengenai kasus terbunuhnya pemilik sanca oleh ular peliharaannya[9].
*) Tidak termasuk subspesies pemegang nama.
T) Marga tipe.[1]
Ular-ular sanca berkerabat erat dengan boa, lebih dekat ketimbang suku-suku ular lainnya. Boulenger (1890) sempat memasukkan kelompok sanca sebagai anak suku (Pythoninae) dari suku ular-ular boa (Boidae) namun sekarang dipisah menjadi suku tersendiri, Pythonidae.[1]
Sanca adalah nama umum bagi sekelompok ular-ular pembelit dari suku Pythonidae. Dikenal umumnya sebagai pythons dalam bahasa Inggris, kata ini sesungguhnya dipinjam dari bahasa Gerika python (πυθων), yang mengacu pada ular yang sama. Sanca diketahui menyebar luas di Afrika, Asia dan Australia; beberapa jenisnya diketahui sebagai ular yang terpanjang di dunia. Meskipun umumnya publik mengenal jenis-jenis sanca sebagai ular yang tak berbisa, sejatinya pada kadar tertentu masih terdapat kandungan bisa pada liurnya.
Saat ini diketahui delapan genus dan 40 spesies yang diakui dunia ilmiah tergabung dalam suku ini.
I pitoni (Pythonidae Fitzinger, 1826) sono una famiglia di serpenti diffusa in Africa, Asia e Australia. Tra i suoi membri figurano alcuni dei serpenti più grandi del mondo. Attualmente sono riconosciuti 8 generi e 40 specie.[1]
Questa famiglia di squamati è riscontrabile nell'Africa subsahariana, India, Myanmar, Cina del sud, sud-est Asiatico e Oceania (dalle Filippine all'Indonesia, sino alla Nuova Guinea e all'Australia). Negli Stati Uniti è stato introdotto il Pitone delle rocce indiano, che ha assunto il ruolo di specie invasiva nel Parco Nazionale Everglades sin dagli anni novanta.[2]
I pitoni sono ovipari. Questo li distingue dalla famiglia dei Boidi, che sono invece ovovivipari. Dopo aver deposto le uova, in genere le femmine le incubano sino alla schiusura. Per far ciò, esse provocano un effetto "brivido" dei muscoli, il che aumenta la loro temperatura corporea, e quindi anche quello delle uova. Mantenere le uova a temperatura costante è molto essenziale per lo sviluppo di embrioni sani. Durante l'incubazione le femmine non mangiano ed escono solo per riscaldarsi, al fine di aumentare la loro temperatura corporea.
La famiglia dei Pitonidi, in passato considerata una sottofamiglia dei Boidi, comprende 40 specie in 8 generi:[1]
Pitone tappeto Morelia spilota
Pitone verde Morelia viridis
Pitone delle rocce indiano Python molurus
Molte specie sono state cacciate aggressivamente sino alla decimazione. Un esempio è il pitone delle rocce indiano.
I pitoni (Pythonidae Fitzinger, 1826) sono una famiglia di serpenti diffusa in Africa, Asia e Australia. Tra i suoi membri figurano alcuni dei serpenti più grandi del mondo. Attualmente sono riconosciuti 8 generi e 40 specie.
Pitoniniai, pitonai (lot. Pythonidae) – žvynaroplių (Squamata) šeima, kuri kartais priskiriama smauglinių (Boidae) šeimai ir yra jos pošeimis.
Pasaulyje yra 8 gentys, 33 rūšys:
Pitonu dzimta (latīņu: Pythonidae) ir čūsku apakškārtas dzimta. Šīs čūskas nav indīgas un tās var sastapt Āfrikā, Āzijā un Austrālijā. Daži pārstāvji no šīs dzimtas ir starp lielākajām čūskām uz pasaules. Šajā dzimtā ietilpst astoņas ģintis un 26 sugas.
Pitonu dzimtā (Pythonidae) ietilpst 8 ģintis:
Pitonu dzimta (latīņu: Pythonidae) ir čūsku apakškārtas dzimta. Šīs čūskas nav indīgas un tās var sastapt Āfrikā, Āzijā un Austrālijā. Daži pārstāvji no šīs dzimtas ir starp lielākajām čūskām uz pasaules. Šajā dzimtā ietilpst astoņas ģintis un 26 sugas.
Pythonidae, atau lebih dikenali sebagai ular sawa, merupakan sefamili ular tak berbisa yang ditemui di Afrika, Asia dan Australia. Antara ahli-ahli famili ini termasuklah spesies ular terbesar di dunia. Kini, telah dikenalpastinya lapan genus dan 26 spesies.[2]
*) Tidak termasuk subspesies namaan.
T) Genus jenis.[1]
Ular sawa permaidani,
Morelia spilota
Ular sawa pokok hijau,
Morelia viridis
Ular sawa Burma albino,
Python molurus bivittatus
Ular sawa berbibir putih,
Leiopython albertisii
_(8692421368).jpg)
.jpg)
|access-date= (bantuan) Pythonidae, atau lebih dikenali sebagai ular sawa, merupakan sefamili ular tak berbisa yang ditemui di Afrika, Asia dan Australia. Antara ahli-ahli famili ini termasuklah spesies ular terbesar di dunia. Kini, telah dikenalpastinya lapan genus dan 26 spesies.
Pytonslanger er en familie av store og kraftig bygde slanger som er utbredt i Asia, Afrika og Australia. De er ikke giftige, og dreper byttet ved å slynge seg om det så det kveles. Nettpytonen kan bli nesten ni meter lang, og er verdens lengste slange.
Pytonslangene har en robust og muskuløs kropp. Halen er forholdsvis kort, og mange arter har gripehale. Hodet er som regel tydelig adskilt fra nakken. Kroppslengden varierer fra 0,45 m til nesten 9 m, men det finnes usikre rapporter om eksemplarer på over 10 m.[1] Bukskjellene er små, og det er to rekker av haleskjell. Ved kloakkåpningen er det to sporer, som er rester av baklemmene. Øynene har en loddrett, spalteformet pupill. De fleste pytonslanger har varmefølsomme organer på leppene.
Boaslanger og pytonslanger har en utbredelse som overlapper i liten grad. Hvis de to gruppene møtes, dreier det seg som regel om gravende boaslanger, som fyller en annen økologisk nisje enn pytonene. Bygningstrekk som skiller boa- og pytonslanger er blant annet at alle pytonslanger har et ekstra bein over øyehulen (supraorbital), og at de er eggleggende. Pytonslanger har som regel tenner på mellomkjevebeinet (premaxilare).
Utbredelsen omfatter Den gamle verdens tropiske strøk. Pytonslangene er svært varmekrevende, og de går ikke langt inn i områder med kaldere klima. En finner dem i Afrika sør for Sahara, men ikke på Madagaskar. Videre lever de i Asia fra Pakistan, India og Sri Lanka til Sør-Kina, den sørøstasiatiske øyverden, og Australia. De finnes ikke lengst sørøst i Australia, eller på Tasmania. Pytoner som er rømt, eller sluppet fri, har etablert seg i Florida i USA.
I motsetning til de fleste andre slanger viser pytonslangene omsorg for avkommet. Hunnen kveiler seg rundt eggene, og vokter dem mot eggrøvere. Arter som lever i subtropisk klima sørger for jevn temperatur på ulike måter. Flere australske arter forlater eggene for å sole seg, og varmer deretter eggene med kroppen. Den indiske tigerpytonen vibrerer musklene, og øker slik kroppstemperaturen med anaerob forbrenning for å varme eggene.
Følgende kladogram viser slektskapsforholdene innenfor Alethinophidia ifølge Vidal & Hedges. Den lite kjente sørøstasiatiske slekten Xenophidion er ikke tatt med i denne studien. Afrophidia utenom de avanserte slangene danner en naturlig gruppe som eventuelt kan kalles Henophidia.[2]
Alethinophidia Afrophidiapytonslanger
boaslanger (inkl. Ungaliophiinae)
Uropeltoidea (skjoldhaler, valseslanger, dvergvalseslanger)
En velger her å betrakte pytonslangene som en egen familie, Pythonidae. Noen systematikere regner pytonslangene som underfamilien Pythoninae innenfor en stor familie Boidae, på norsk kalt kvelerslanger. Jordpyton har vært regnet som en pytonslange, men det har vist seg at den er mer i slekt med boaslangene. Spisshodepyton og mudderslanger plasseres nå som regel i egne familier.[3]
Det er åtte slekter med følgende utbredelse:
En fylogenetisk studie fra 2008 viser at slekten Python er parafyletisk, og at nettpyton (P. reticulatus) og timorpyton (P. timorensis) bør skilles ut i en egen slekt.[4] En omstridt australsk amatørherpetolog har tidligere plassert nettpytonen i slekten Broghammerus.[5][6] Dette navnet er gyldig i henhold til nomenklaturkoden, og kan eventuelt brukes.
Pytonslanger er en familie av store og kraftig bygde slanger som er utbredt i Asia, Afrika og Australia. De er ikke giftige, og dreper byttet ved å slynge seg om det så det kveles. Nettpytonen kan bli nesten ni meter lang, og er verdens lengste slange.
Multimedia w Wikimedia Commons 
Hasło w Wikisłowniku Pytony (Pythonidae) – rodzina węży z kladu Alethinophidia. Tradycyjnie klasyfikowane jako podrodzina dusicieli; z analiz filogenetycznych wykorzystujących dane molekularne nie wynika jednak jednoznacznie, że podrodziny Boinae i Erycinae są bliżej spokrewnione z pytonami niż z wężami z kladu Caenophidia (m.in. połozowatymi, zdradnicowatymi i żmijowatymi)[1][2][3]. Analiza filogenetyczna przeprowadzona przez Pyrona, Burbrinka i Wiensa (2013) wykazała, że dusiciele i pytony są bliżej spokrewnione ze sobą nawzajem niż z Caenophidia; jednocześnie jednak z analizy tej wynika, że pytony i dusiciele nie tworzą kladu, do którego nie należałyby także tarczogonowate, tęczowcowate, rodziny Anomochilidae i Cylindrophiidae oraz rodzina/podrodzina Loxocemidae/Loxoceminae[4]. Tym samym istnieje ryzyko, że włączenie pytonów do rodziny dusicieli uczyniłoby tę rodzinę parafiletyczną; stąd też obecnie pytony częściej są klasyfikowane jako odrębna rodzina[1][2][5][4]. Analizy filogenetyczne sugerują szczególnie bliskie pokrewieństwo pytonów z rodzinami tęczowcowatych i Loxocemidae[1][2][3][4].
Pytony (z wyjątkiem gatunków z rodzaju Aspidites) mają receptory wrażliwe na podczerwień w rowkach na górnej wardze pod nozdrzami, które pozwalają im wykrywać promieniowanie cieplne; to pomaga im zlokalizować pobliską zdobycz, zwłaszcza ciepłokrwiste ssaki. Tradycyjnie uznawane za niejadowite; badania Frya i współpracowników (2005) wykazały, że wszystkie węże, w tym pytony, pochodzą od przodka zdolnego do wytwarzania jadu[6]. Późniejsze badania Frya i współpracowników (2013) dowiodły też, że pytony wytwarzają niewielkie ilości toksyn obecnych także w jadzie węży z kladu Caenophidia[7]. W odróżnieniu od dusicieli pytony są jajorodne.
Przedstawiciele rodziny żyją w Afryce, Azji i Australii. Znanych jest do 41 gatunków (różni autorzy wymieniają różną liczbę odrębnych gatunków, patrz uwagi w przypisach) należących do – w zależności od przyjmowanej klasyfikacji – 8 lub 9 rodzajów[8]:
Według The Reptile Database, obecnie (2019) rodzina liczy około 40 gatunków zgrupowanych w 8 rodzajach[20]:
Alethinophidia Pytony (Pythonidae) – rodzina węży z kladu Alethinophidia. Tradycyjnie klasyfikowane jako podrodzina dusicieli; z analiz filogenetycznych wykorzystujących dane molekularne nie wynika jednak jednoznacznie, że podrodziny Boinae i Erycinae są bliżej spokrewnione z pytonami niż z wężami z kladu Caenophidia (m.in. połozowatymi, zdradnicowatymi i żmijowatymi). Analiza filogenetyczna przeprowadzona przez Pyrona, Burbrinka i Wiensa (2013) wykazała, że dusiciele i pytony są bliżej spokrewnione ze sobą nawzajem niż z Caenophidia; jednocześnie jednak z analizy tej wynika, że pytony i dusiciele nie tworzą kladu, do którego nie należałyby także tarczogonowate, tęczowcowate, rodziny Anomochilidae i Cylindrophiidae oraz rodzina/podrodzina Loxocemidae/Loxoceminae. Tym samym istnieje ryzyko, że włączenie pytonów do rodziny dusicieli uczyniłoby tę rodzinę parafiletyczną; stąd też obecnie pytony częściej są klasyfikowane jako odrębna rodzina. Analizy filogenetyczne sugerują szczególnie bliskie pokrewieństwo pytonów z rodzinami tęczowcowatych i Loxocemidae.
Pytony (z wyjątkiem gatunków z rodzaju Aspidites) mają receptory wrażliwe na podczerwień w rowkach na górnej wardze pod nozdrzami, które pozwalają im wykrywać promieniowanie cieplne; to pomaga im zlokalizować pobliską zdobycz, zwłaszcza ciepłokrwiste ssaki. Tradycyjnie uznawane za niejadowite; badania Frya i współpracowników (2005) wykazały, że wszystkie węże, w tym pytony, pochodzą od przodka zdolnego do wytwarzania jadu. Późniejsze badania Frya i współpracowników (2013) dowiodły też, że pytony wytwarzają niewielkie ilości toksyn obecnych także w jadzie węży z kladu Caenophidia. W odróżnieniu od dusicieli pytony są jajorodne.
Przedstawiciele rodziny żyją w Afryce, Azji i Australii. Znanych jest do 41 gatunków (różni autorzy wymieniają różną liczbę odrębnych gatunków, patrz uwagi w przypisach) należących do – w zależności od przyjmowanej klasyfikacji – 8 lub 9 rodzajów:
rodzaj: Antaresia Antaresia childreni Antaresia maculosa – pyton plamisty dł. 70–130 cm, max 165 cm Antaresia perthensis – pyton malutki dł. 40–50 cm, max 61 cm Antaresia stimsoni rodzaj: Apodora Apodora papuana rodzaj: Aspidites Aspidites melanocephalus – pyton czarnogłowy dł. 175–250 cm, max 302 cm Aspidites ramsayi – pyton żółtogłowy, Woma dł. 150–185 cm, max 270 cm rodzaj: Bothrochilus Bothrochilus boa – pyton obrączkowy, nardoana dł. 130–165 cm rodzaj: Leiopython Leiopython albertisii Leiopython biakensis Leiopython fredparkeri Leiopython huonensis Leiopython meridionalis Leiopython montanus rodzaj: Liasis Liasis fuscus Liasis mackloti Liasis olivaceus rodzaj: Morelia ?Morelia amethistina ?Morelia boeleni – pyton czarny dł. 245–305 cm Morelia bredli – pyton Bredla Morelia carinata ?Morelia clastolepis – pyton molukański ?Morelia kinghorni – pyton Kinghorna dł. 440–560 cm Morelia macburniei – pyton Macburna Morelia mippughae – pyton z Flinders ?Morelia nauta – pyton tanimbarski ?Morelia oenpelliensis Morelia spilota – pyton dywanowy, pyton rombowy dł. 125–290 cm, max 430 cm ?Morelia tracyae – pyton Tracy dł. 280–340 cm Morelia viridis – pyton zielony dł. 120–190 cm, max 250 cm rodzaj: Python – pyton Python anchietae – pyton angolski Python curtus – pyton krotkoogonowy dł. 150–230 cm, max 310 cm Python kyaiktiyo Python molurus – pyton tygrysi dł. 320–620 cm, max 823 cm Python regius – pyton królewski ?Python reticulatus – pyton siatkowany dł. 400–770 cm, max 10 m Python sebae – pyton skalny dł. 300–590 cm, max 760 cm ?Python timoriensis – pyton timorski Python breitensteini – pyton borneański Python brongersmai – pyton krwisty Python natalensis – pyton południowoafrykańskiWedług The Reptile Database, obecnie (2019) rodzina liczy około 40 gatunków zgrupowanych w 8 rodzajach:
Antaresia Aspidites Bothrochilus Liasis Malayopython Morelia Python SimaliaPythonidae é uma família de répteis escamados da subordem Serpentes. O grupo inclui diversas espécies de cobras constritoras, incluindo a píton-reticulada, classificadas em seis géneros.A força de constrição de uma Pythonidae pode chegar aos 4.500Kg (equivalente a um autocarro em cima das suas costelas)
As cobras pitonídeas podem encontrar-se na Austrália, África, Índia e Sudeste Asiático e variam entre 0,5 e 10 metros de comprimento. Algumas vezes as pítons indianas servem de alimento para os tigres.
Há oito géneros e 26 espécies reconhecidas.[1]
Género[1] Autor táxon[1] Espécies[1] Subesp.*[1] Nome comum Habitat[2] Antaresia Wells & Wellington, 1984 4 0 Austrália, regiões áridas e tropicais Apodora Kluge, 1993 1 0 Maior parte da Nova Guiné, de Misool à ilha Fergusson Aspidites Peters, 1877 2 0 pitão-de-escudo Austrália exceto na parte sul Bothrochilus Fitzinger, 1843 1 0 Arquipélago Bismarck, incluindo Umboi, Nova Bretanha, Gasmata (ao largo da costa sul), Duque de Iorque e Mioko, Nova Irlanda e Tatau, ilha Nova Hanôver e ilha Nissan Leiopython Hubrecht, 1879 1 0 Maior parte da Nova Guiné abaixo dos 1200 m, incluindo as ilhas Salawati e Biak, Normanby, Mussau, e ilhas do estreito de Torres Liasis Gray, 1842 3 2 pitão-de-água Indonésia nas Pequenas Ilhas da Sonda, a leste pela Nova Guiné e norte e oeste da Austrália Morelia Gray, 1842 7 5 pitão-arbórea Da Indonésia nas ilhas Molucas, a leste pela Nova Guiné, incluindo arquipélago de Bismarck e Austrália PythonT Daudin, 1803 7 4 pitão-verdadeira África tropical a sul do Sahara (não no sul e sudeste de Madagáscar), Bangladesh, Paquistão, Índia, Sri Lanka, ilhas Nicobar, Mianmar, Indochina, sul da China, Hong Kong, Hainan, península malaia, Indonésia e Filipinas*) Não inclui subespécies nomeadas.
T) género tipo.[2]
|acessodata= (ajuda) Pythonidae é uma família de répteis escamados da subordem Serpentes. O grupo inclui diversas espécies de cobras constritoras, incluindo a píton-reticulada, classificadas em seis géneros.A força de constrição de uma Pythonidae pode chegar aos 4.500Kg (equivalente a um autocarro em cima das suas costelas)
As cobras pitonídeas podem encontrar-se na Austrália, África, Índia e Sudeste Asiático e variam entre 0,5 e 10 metros de comprimento. Algumas vezes as pítons indianas servem de alimento para os tigres.
Pitonii (Pythonidae) sunt o familie de șerpi neveninoși, răspândiți în regiunile tropicale din Africa și din Sudul Asiei, Australia și în câteva insule din vestul Pacificului, unii (Python reticulatus) atingând o lungime de 10 m și o greutate de aproximativ 100 kg; se hrănesc cu mamifere și păsări (pe care le omoară prin sufocare, încolăcindu-se în jurul lor); prezintă rudimente de membre posterioare.
Unele specii de piton sunt vânate pentru pielea folosită în industria încălțămintei și în marochinărie. Au fost numiți după șarpele gigant Phyton, șarpe fabulos ucis de Apollo, care avea darul profeției.
Familia pitonilor (Pythonidae) conține 9 genuri și 41 specii:
Pitonii (Pythonidae) sunt o familie de șerpi neveninoși, răspândiți în regiunile tropicale din Africa și din Sudul Asiei, Australia și în câteva insule din vestul Pacificului, unii (Python reticulatus) atingând o lungime de 10 m și o greutate de aproximativ 100 kg; se hrănesc cu mamifere și păsări (pe care le omoară prin sufocare, încolăcindu-se în jurul lor); prezintă rudimente de membre posterioare.
Unele specii de piton sunt vânate pentru pielea folosită în industria încălțămintei și în marochinărie. Au fost numiți după șarpele gigant Phyton, șarpe fabulos ucis de Apollo, care avea darul profeției.
Pytónovité (lat. Pythonidae) sú čeľaď nejedovatých hadov obývajúcich Afriku, Áziu a Austráliu. Patria sem aj niektoré najdlhšie hady na svete.
Poznáme 9 rodov a 41 druhov.
Commons ponúka multimediálne súbory na tému Pytónovité
Wikidruhy ponúkajú informácie na tému Pytónovité
Pytónovité (lat. Pythonidae) sú čeľaď nejedovatých hadov obývajúcich Afriku, Áziu a Austráliu. Patria sem aj niektoré najdlhšie hady na svete.
Piton, Afrika çöl pitonu, Ağaç pitonu, Avustralya Kaya pitonu, Burma pitonu vb. türleri olan bir yılan familyasıdır. Asya ve Afrika'da yaşar. Zehirsizdir ve dünyanın en uzun yılanlarındandır. Boyu 9 metreye varabilir. Geyik, kemirgen, yaban domuzu, ceylan ve antilop gibi hayvanlarla beslenir. Boyu 2 metre gibi küçülebilir. Amerika'da yaşamaz,insanların piton yetiştirme merakları nedeniyle bu kıtada da rastlanır hale gelmiştir. Timsah gibi büyük hayvanları da sindirebilir. Genelde sulak alanları tercih eder. Oldukça yavaş ve miskin hayvanlardır. Ağaç pitonları hepçildir.
Ticaret yüzünden her ülkede varlar ama doğal yaşam alanları: Asya, Afrika ve Avustralya
Dişiler erkeklerden büyük olur ve yumurtayla ürerler.
Wikimedia Commons'ta Piton ile ilgili çoklu ortam kategorisi bulunur.
.png){kind=small}
Yılan ile ilgili bu madde bir taslaktır. Madde içeriğini geliştirerek Vikipedi'ye katkıda bulunabilirsiniz. Piton, Afrika çöl pitonu, Ağaç pitonu, Avustralya Kaya pitonu, Burma pitonu vb. türleri olan bir yılan familyasıdır. Asya ve Afrika'da yaşar. Zehirsizdir ve dünyanın en uzun yılanlarındandır. Boyu 9 metreye varabilir. Geyik, kemirgen, yaban domuzu, ceylan ve antilop gibi hayvanlarla beslenir. Boyu 2 metre gibi küçülebilir. Amerika'da yaşamaz,insanların piton yetiştirme merakları nedeniyle bu kıtada da rastlanır hale gelmiştir. Timsah gibi büyük hayvanları da sindirebilir. Genelde sulak alanları tercih eder. Oldukça yavaş ve miskin hayvanlardır. Ağaç pitonları hepçildir.
Họ Trăn[2] (danh pháp khoa học: Pythonidae) là một họ động vật thuộc phân bộ Rắn, phân bố ở châu Phi, châu Á và Úc. Trong số các loài thuộc họ này, có loài rắn lớn nhất thế giới. Họ này có 8 chi và 31 loài được công nhận.[3]
Chúng phân bố ở châu Phi hạ Sahara, Ấn Độ, phía nam Trung Quốc, Đông Nam Á (Đông Nam Á lục địa và từ Philippines về phía đông nam qua Indonesia đến New Guinea) và Australia.[1]
Tại Hoa Kỳ có một quần thể trăn Miến Điện (Python molurus bivittatus) được du nhập và đã tồn tại như một loài xâm lấn ở vườn quốc gia Everglades từ thập niên 1990.[4]
*) Không bao gồm phân loài nguyên chủng.
T) Chi điển hình.[1]
Họ Trăn (danh pháp khoa học: Pythonidae) là một họ động vật thuộc phân bộ Rắn, phân bố ở châu Phi, châu Á và Úc. Trong số các loài thuộc họ này, có loài rắn lớn nhất thế giới. Họ này có 8 chi và 31 loài được công nhận.
蟒科（學名：Pythonidae）是一類無毒蛇類，原產於非洲、亞洲以及澳洲。其中包含了一些世界上最大型的蛇類。已知約有8屬共26種[2]。其拉丁名字來源於希臘神話中的大蟒蛇皮同。
蟒蛇在全世界不少國家也有人把其當作寵物飼養。雖然蟒蛇的牙沒有毒性，但由於蟒蛇一般比其他蛇類較大較長，可以吞下很多比自身更大的物件（例如：羊）。若沒有有關經驗，一般是不許飼養的。
蟒科與蚺科（Boidae）一般被视为姐妹群，曾同屬於蚺总科，現属于蟒总科，蟒科有時會被歸類為蚺科一個亞科，稱為蟒亞科（Pythoninae）。
.jpg)
|access-date=中的日期值 (帮助) 
蟒科（學名：Pythonidae）是一類無毒蛇類，原產於非洲、亞洲以及澳洲。其中包含了一些世界上最大型的蛇類。已知約有8屬共26種。其拉丁名字來源於希臘神話中的大蟒蛇皮同。
蟒蛇在全世界不少國家也有人把其當作寵物飼養。雖然蟒蛇的牙沒有毒性，但由於蟒蛇一般比其他蛇類較大較長，可以吞下很多比自身更大的物件（例如：羊）。若沒有有關經驗，一般是不許飼養的。
ニシキヘビ科（ニシキヘビか、Pythonidae）は、爬虫綱有鱗目に属する科。ボア科の亜科とする説もある。模式属はニシキヘビ属。
アフリカ大陸、オーストラリア大陸、ユーラシア大陸南部、インドネシア、フィリピン
最大種はアミメニシキヘビで最大全長990センチメートルと本科、ヘビ亜目のみならず現生する爬虫類最長種。最小種はアリヅカニシキヘビで最大でも全長70センチメートル程。ニシキヘビ類は一般に、細長い頭に眼は小さく瞳は縦長、太く長い胴体、短い尾をもつ。総排出腔の両側には蹴爪状の後ろ足の痕跡（大腿骨であると言われている）があり、オスは交尾の時にこれでメスの背中を引っかき交尾行動を触発する。もちろんこれを喪失する種も存在し中には腰帯が完全に消失した種も存在する。
南北アメリカ大陸に分布するボア科とは極めて近縁だが、頭骨の構造の違いや、卵生である事などで区別される。
森林やサバンナ、砂漠に生息する。多くの種は地表性だが、ミドリニシキヘビのように樹上性の種もいる。 ミドリニシキヘビは、食性や体色、樹上での獲物の待ち伏せ姿勢等、別科（別亜科）のエメラルドツリーボアと酷似した形態を持ち収斂進化の好例として紹介されることも多い。
行動は他のヘビ類に比べて鈍く、胴を伸ばしたまま匍匐前進する。しかし獲物に襲い掛かる時は瞬発的に素早く動くこともできる。胴体の筋肉が発達しており、締め付ける力がたいへん強い。捕食する際に、狙った獲物を両顎と牙による噛み付きで捕らえた後、素早く長い胴体を巻き付ける。それから、強い力で獲物を締め上げて窒息死させると従来は思われていた。しかし研究が進んだ結果、2015年頃から、窒息ではなく、強く獲物の体を締め上げることで、獲物の心臓を止めて殺すことが分かってきている。上手く締め付けると、わずか数秒で獲物は死亡するため、窒息よりも速く殺すことが可能である。獲物を殺した後、丸呑みにする[1]。
大型種は人家付近にも出没して家畜を捕らえるが、ヒトを襲うことは稀で、こうした事件が起きたときには大きなニュースになる。
繁殖形態は卵生で、産卵数は小型種で5-15個、大型種で30-100個程度。母親が卵塊の周りにとぐろを巻くことで抱卵して保護し、50-80日程で孵化する。このとき母親は筋肉を痙攣させて体温を上げ、卵を保温して発生を促す。
ユーラシア本土・アフリカに分布するのはニシキヘビ属のみで、他の種はほぼ全てニューギニア・オーストラリアに分布する[2]。
側系統群であり、主にアフリカ・アジアに分布するクレード（ボールニシキヘビ・アフリカニシキヘビ・マレーアカニシキヘビ・インドニシキヘビ等）と、主にインド・東南アジアに分布するクレード（アミメニシキヘビ・チモールニシキヘビ等）に分けることができる[2]。
ワモンニシキヘビ属 Bothrochilus
シロクチニシキヘビ属 Leiopython
パプアニシキヘビ属 Apodora
大型種においては例こそ少ないものの、人間も捕食の対象になる。
皮は革製品に利用されることもあり、皮目的の乱獲や環境破壊により生息数は減少している。
ペットとして飼育されることもあり、日本にも輸入されている。日本ではアフリカニシキヘビ、アミメニシキヘビ、アメジストニシキヘビ、オーストラリアヤブニシキヘビ、インドニシキヘビは特定動物に指定されていて飼育にあたり地方自治体の許可が必要になる。 都道府県によっては条例により飼育にあたっては地方自治体の許可が必要だったが動物愛護法の改正により、2007年現在特定動物として指定された種を除いては飼育することに対しての法規制はない。小型種はその限りではないが、大型種が多いことから大型のケージで飼育される。
비단뱀과(Pythonidae)는 뱀목에 속하는 파충류 뱀 과의 하나이다. 학명은 그리스어 "피톤"(python, πυθων)에서 유래했다. 독이 없으며, 아프리카와 아시아 그리고 오스트레일리아에서 발견된다. 세계에서 가장 큰 뱀의 일부도 이 과에 속해 있다. 현재, 8속 26종으로 분류하고 있다.[2] 사람을 질식시켜 통채로 삼키는 무서운 뱀이다.
비단뱀과는 사하라 이남 아프리카와 네팔, 인도, 스리랑카, 미얀마, 중국 남부, 동남아시아, 필리핀 남동부에서 인도네시아를 거쳐 뉴기니섬과 오스트레일리아에 이르는 지역에서 발견된다.[1]
다음은 2013년과 2014년, 피론(Pyron, R.A.), 2016년 정(Zheng, Yuchi)과 존(John J. Wiens) 등의 연구에 기초한 계통 분류이다.[3][4][5]
뱀아목 왕뱀과