Los cercopoideos o chicharritas[1] (Cercopoidea) son una superfamilia de insectos hemípteros pertenecientes al suborden Auchenorrhyncha. Antiguamente, se consideraba taxonómicamente encuadrada en la familia Cercopidae pero, más adelante, ésta se escindió en varias familias separadas: Aphrophoridae, Cercopidae y Clastopteridae. Más allá, se ha considerado que la familia Epipygidae no debe pertenecer a Aphrophoridae.
Todas las especies se alimentan de plantas, son por ello fitófagas, algunas se consideran plagas, pues afectan a las plantas ya sea en los estadios de ninfa o en el estadio de adulto.
Los representantes de la superfamilia son reconocidos fundamentalmente por sus estadios de ninfa, pues en estos estadios de su ciclo vital producen con sus deyecciones una envoltura mucilaginosa y espumosa semejante a la saliva, sobre diversas especies de plantas. Una familia, Machaerotidae, no sólo produce dicha envoltura, sino que le da consistencia sólida mediante sales de carbonato de calcio, hasta definir una estructura tubular.
Dicha envoltura posee varias utilidades: esconde a la ninfa, defendiéndola de depredadores y parásitos; la aísla de variaciones térmicas bruscas, permitiendo una mejor termorregulación; y evita su desecación.
Los adultos se dispersan saltando de planta a planta: algunas especies llegan a alcanzar los 70 cm en la vertical (esto, comparado con su longitud corporal, es más impresionante que en el caso de la pulga, artrópodo saltador por excelencia). Poseen espinas en la tibia, un segmento de la pata. Los miembros de la familia Machaerotidae poseen una espina torácica, en realidad una proyección del escutelo. Los pertenecientes a Clastopteridae poseen una modificación alar con función antipredatoria, caracterizada por formar una especie de 'cabeza' al final de su cuerpo. La mayoría de los Cercopidae pueden segregar hemolinfa desde los tarsos (segmentos distales a las patas), líquido irritante para los posibles depredadores; además, suelen poseer pautas de coloración aposemática como medida de evasión a dichos depredadores.[2]
La superfamilia comprende cinco familias:
Datos: Q137213
Multimedia:
Especies: Cercopoidea
Los cercopoideos o chicharritas (Cercopoidea) son una superfamilia de insectos hemípteros pertenecientes al suborden Auchenorrhyncha. Antiguamente, se consideraba taxonómicamente encuadrada en la familia Cercopidae pero, más adelante, ésta se escindió en varias familias separadas: Aphrophoridae, Cercopidae y Clastopteridae. Más allá, se ha considerado que la familia Epipygidae no debe pertenecer a Aphrophoridae.
Todas las especies se alimentan de plantas, son por ello fitófagas, algunas se consideran plagas, pues afectan a las plantas ya sea en los estadios de ninfa o en el estadio de adulto.
Aphrophoridae (prave slinarice)
Cercopidae (črnordeče slinarice)
Clastopteridae
Epipygidae
Machaerotidae
Slinarice (znanstveno ime Cercopoidea) so skupina polkrilcev, ki natančneje spada med škržade in škržatke, vanjo pa uvrščamo okrog 3000 danes živečih opisanih vrst.[1]
Ime so dobile po navadi ličink, da se med sesanjem rastlinskih sokov obdajo s peno, ki je podobna pljunku. Ličinke imajo zelo mehak zunanji skelet in jim ovoj služi predvsem za obrambo pred plenilci, preprečuje pa tudi da bi se žival izsušila. Mehurčke ustvarjajo z izločkom iz zadka, ki vsebuje delno prebavljene ogljikove hidrate iz rastline, pa tudi litične encime, ki razgrajujejo voskast izloček posebnih žlez. Nastane milnici podobna snov, v katero žival vpihuje zrak. Zaradi prehranjevanja s kulturnimi rastlinami so nekatere vrste pomembni škodljivci v kmetijstvu.
Odrasle živali so na zunaj podobne malim škržatkom, so le nekoliko bolj čokate in na zadnjih nogah imajo mnogo manj trnov. Njihova posebnost je tudi izbolklina na sprednjem delu glave, kjer so mišice za sesanje rastlinskih sokov. Na krilih imajo mnoge vrste raznobarvne vzorce, ki nakazujejo, da je žival neužitna. Njihova hemolimfa je za plenilce neokusna in jo lahko ob nevarnosti izločajo iz nožnih sklepov. Pojavu, podobnem tistemu pri polonicah, pravimo »refleksna krvavitev«. Njihova najučinkovitejša obramba pa je beg; za odrasle slinarice je namreč značilno, da lahko izredno daleč skočijo in v tem pogledu nekatere vrste prekašajo celo bolhe.[2]
Tradicionalno je naddružino Cercopoidea sestavljala samo ena družina - Cercopidae, po novejših spoznanjih pa njeni nekdanji predstavniki tvorijo štiri družine - Aphrophoridae, Cercopidae, Clastopteridae, Epipygidae in Machaerotidae. Iz družine Aphrophoridae (prave slinarice) so naknadno ločili še družino Epipygidae, tako da danes delimo slinarice na pet družin.
Predstavniki družine Machaerotidae imajo na hrbtu trnast izrastek, podobno kot grbasti škržatki Membracidae, vendar je v trn pri njih povečan ščitek namesto pronotuma pri grbastih škržatkih. Predstavniki družine Clastopteridae imajo krila oblikovana v lažno glavo na zadku (kar služi kot dodatna obramba pred plenilci), predstavniki družine Epipygidae pa imajo ličinke, ki živijo v trdnih cevkah, pritrjenih na rastlino in napolnjenih s peno.
Slinarice (znanstveno ime Cercopoidea) so skupina polkrilcev, ki natančneje spada med škržade in škržatke, vanjo pa uvrščamo okrog 3000 danes živečih opisanih vrst.
Ime so dobile po navadi ličink, da se med sesanjem rastlinskih sokov obdajo s peno, ki je podobna pljunku. Ličinke imajo zelo mehak zunanji skelet in jim ovoj služi predvsem za obrambo pred plenilci, preprečuje pa tudi da bi se žival izsušila. Mehurčke ustvarjajo z izločkom iz zadka, ki vsebuje delno prebavljene ogljikove hidrate iz rastline, pa tudi litične encime, ki razgrajujejo voskast izloček posebnih žlez. Nastane milnici podobna snov, v katero žival vpihuje zrak. Zaradi prehranjevanja s kulturnimi rastlinami so nekatere vrste pomembni škodljivci v kmetijstvu.
Odrasle živali so na zunaj podobne malim škržatkom, so le nekoliko bolj čokate in na zadnjih nogah imajo mnogo manj trnov. Njihova posebnost je tudi izbolklina na sprednjem delu glave, kjer so mišice za sesanje rastlinskih sokov. Na krilih imajo mnoge vrste raznobarvne vzorce, ki nakazujejo, da je žival neužitna. Njihova hemolimfa je za plenilce neokusna in jo lahko ob nevarnosti izločajo iz nožnih sklepov. Pojavu, podobnem tistemu pri polonicah, pravimo »refleksna krvavitev«. Njihova najučinkovitejša obramba pa je beg; za odrasle slinarice je namreč značilno, da lahko izredno daleč skočijo in v tem pogledu nekatere vrste prekašajo celo bolhe.
