Los cicónidos (Ciconiidae) son una familia de aves grandes, de patas largas, cuello largo y pico grueso pertenecientes a la orden de los Ciconiiformes. Habitualmente se les conoce simplemente como cigüeñas, aunque de forma más restrictiva, este nombre solo se aplicaría a las especies del género Ciconia. La especie más conocida de la familia es, probablemente, la cigüeña blanca (Ciconia ciconia) la cual vive en Europa migra largas distancias a África.
La especia cicónida suele estar caracterizada por ser grandes aves de patas largas y a menudo una postura erecta. El pico también es largo y grande, normalmente recto, aunque no en todas las especies. La altura media de la familia oscila entre los 75 y los 150 centímetros de alto y su peso entre los 2 y los 9 kilogramos. Sus alas son largas y anchas, y vuelan con el cuello extendido a excepción del género de los leptóptilos, que lo hace retrayendo la cabeza.
Su plumaje es blanco, gris y/o negro, aunque ocasionalmente también existen especies con un plumaje rosado. Apenas existe dimorfismo sexual, aunque las hembras normalmente son algo menores que los machos. El plumaje de los jóvenes es más apagado que el de los adultos, el cual adquieren al año de vida.
La cigüeña blanca es carnívora: come insectos, peces, anfibios, reptiles, pequeños mamíferos y pájaros. Captura la mayor parte de la comida en el suelo, en zonas de baja vegetación, y en marismas con poca agua.
Frecuentemente viven en zonas húmedas, pero también se les puede observar en praderas y tierras de cultivo. Se distribuyen por las zonas tropicales y subtropicales de todos los continentes, llegando algunas especies a zonas de clima templado. Gran parte de ellas hacen movimientos migratorios.
Los cicónidos son animales monógamos. Sus nidos están formado por grandes plataformas de palos, hechos en árboles o rocas, y en el caso de algunas especies, sobre construcciones humanas.
La mayor parte de las especies ponen entre 3 y 5 huevos blancos, los cuales incuban entre 30 y 50 días, según la especie. Los polluelos permanecen en el nido de 7 a 18 semanas.
Las cigüeñas se han clasificado en 6 géneros con 19 especies en total:[1]
Orden Ciconiiformes
Los cicónidos (Ciconiidae) son una familia de aves grandes, de patas largas, cuello largo y pico grueso pertenecientes a la orden de los Ciconiiformes. Habitualmente se les conoce simplemente como cigüeñas, aunque de forma más restrictiva, este nombre solo se aplicaría a las especies del género Ciconia. La especie más conocida de la familia es, probablemente, la cigüeña blanca (Ciconia ciconia) la cual vive en Europa migra largas distancias a África.
Glej besedilo.
Štorklje so veliki, dolgonogi, dolgovrati močvirniki z dolgimi krepkimi kljuni iz družine Ciconiidae. Pojavljajo se na večini toplejših območij sveta in živijo v bolj suhem okolju kot sorodne čaplje, žličarke in ibisi. Štorklje nimajo sirinksa in so zato neme. Sporazumevajo se tako, da klopotajo s kljuni. Številne vrste so selivske. Štorklje se večinoma prehranjujejo z žabami, ribami, žuželkami, deževniki in drobnimi pticami ali sesalci. Obstaja 19 vrst štorkelj, ki jih razvrščamo v šest rodov.
Štorklje prebivajo v mnogih regijah in živijo v bolj suhih habitatih kot sorodne čaplje, žličke in ibisi. Uporabljajo poseben način komunikacije v gnezdu. Večina štorklje je žabe, ribe, žuželke, deževnike, male ptice in majhne sesalce. V šestih rodovih je 19 vrst štorkelj.
Štorklje so jadralci. To pomeni, da si pri letenju pomagajo s toplotnimi zračnimi tokovi in tako prihranijo veliko energije. Znamenite fotografije štorkelj, ki jih je leta 1884 posnel Ottomar Anschütz, so navdihnile poskusni model jadralne naprave, ki jo je v poznem 19. stoletju skonstruiral Otto Lilienthal.
Gnezda štorkelj so pogosto zelo velika in jih uporabljajo mnogo let. Nekatera so v premer zrasla prek 2 metra, v globino pa okrog 3 metre. Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar pa to drži le do neke mere. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. Na svoje gnezdo so navezane prav toliko kot na partnerja.
Zaradi svoje velikosti, serijske monogamije in zvestobe gnezdu, ki so si ga izbrale, je mitološki in kulturni pomen štorkelj zelo velik.
Štorklje so velike do zelo velike vodne ptice. Različne vrste lahko zrastejo do različnih velikosti in lahko tehtajo različno. Po obliki so zelo podobne čapljam, predvsem po dolgih nogah in vratih, vendar so težje. Pri štorkljah je prisotna nekakšna razlika med spoloma, in sicer po velikosti saj so samci do 15 % večji od samic pri nekaterih vrstah (npr. afriške sedlarice), vendar nasploh ni večjih razlik. Edina razlika je v barvi šarenice dveh rodov štorkelj Ephippiorhynchus.
Bela štorklja je simbol Haaga na Nizozemskem, neuradni simbol Poljske, kjer gnezdi okrog 25% štorkelj v Evropi. Je tudi neuraden simbol Prekmurja v Sloveniji.
V zahodni kulturi je bela štorklja simbol rojstva. V viktorijanskem času je bilo razlagati o razmnoževanju pri ljudeh kočljiva tema. Zato so starši otrokom na vprašanja, od kod so se vzeli, odgovarjali, da jih je prinesla štorklja. Navada izhaja iz nekdaj razširjenega prepričanja, da so štorklje prinašalke sreče in blaginje.
Slika štorklje, kako nosi otroka, se v popularni kulturi pogosto pojavi. Drobne rožnate ali rdečkaste madeže, ki so zaradi razvoja žil pogosto prisotni na novorojenčkovih vekah, med očmi, na zgornjem delu lica in na vratni gubi, še vedno občasno imenujejo štorklji ugrizi.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: ŠtorkljeŠtorklje so veliki, dolgonogi, dolgovrati močvirniki z dolgimi krepkimi kljuni iz družine Ciconiidae. Pojavljajo se na večini toplejših območij sveta in živijo v bolj suhem okolju kot sorodne čaplje, žličarke in ibisi. Štorklje nimajo sirinksa in so zato neme. Sporazumevajo se tako, da klopotajo s kljuni. Številne vrste so selivske. Štorklje se večinoma prehranjujejo z žabami, ribami, žuželkami, deževniki in drobnimi pticami ali sesalci. Obstaja 19 vrst štorkelj, ki jih razvrščamo v šest rodov.
Štorklje prebivajo v mnogih regijah in živijo v bolj suhih habitatih kot sorodne čaplje, žličke in ibisi. Uporabljajo poseben način komunikacije v gnezdu. Večina štorklje je žabe, ribe, žuželke, deževnike, male ptice in majhne sesalce. V šestih rodovih je 19 vrst štorkelj.
Štorklje so jadralci. To pomeni, da si pri letenju pomagajo s toplotnimi zračnimi tokovi in tako prihranijo veliko energije. Znamenite fotografije štorkelj, ki jih je leta 1884 posnel Ottomar Anschütz, so navdihnile poskusni model jadralne naprave, ki jo je v poznem 19. stoletju skonstruiral Otto Lilienthal.
Gnezda štorkelj so pogosto zelo velika in jih uporabljajo mnogo let. Nekatera so v premer zrasla prek 2 metra, v globino pa okrog 3 metre. Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar pa to drži le do neke mere. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. Na svoje gnezdo so navezane prav toliko kot na partnerja.
Zaradi svoje velikosti, serijske monogamije in zvestobe gnezdu, ki so si ga izbrale, je mitološki in kulturni pomen štorkelj zelo velik.
_near_Hodal_I_Picture_2021.jpg)
